Mineva 100 let od prve slovenske olimpijske medalje

Prvo olimpijsko odličje je slovenskemu športu pripadlo leta 1912. Nadel si ga je sabljač Rudolf Cvetko.
Objavljeno
25. december 2011 18.35
Posodobljeno
25. december 2011 19.00
Ni. Č., Delo.si
Ni. Č., Delo.si

Ljubljana - Leto 2012 bo v znamenju olimpijskih iger v Londonu, v slovenski športni zgodovini pa bo zapisano tudi kot 100. obletnica prve slovenske medalje iz največjih športnih iger, poroča STA.

Prvi slovenski olimpijski zvezdnik, Rudolf Cvetko, se je rodil leta 1880 v Senožečah, umrl pa je leta 1977 v Ljubljani. Na olimpijskih igrah v Stockholmu 1912 je zastopal barve avstrijsko-ogrske barve sabljaške ekipe, okrog vratu pa si je nadel srebrno odličje na moštveni tekmi. Na naslednjo medaljo smo Slovenci nato čakali kar 12 let.

Slovenski sabljač je bil na igrah med favoriti za odličje, kajti leto pred OI na Švedskem je postal evropski prvaki v sablji in floretu, z avstrijsko reprezentanco pa je osvojil še dve drugi mesti. Bil je tudi med najizkušenejšimi v avstrijski vrsti, saj se je s sabljanjem začel ukvarjati že leta 1896 na vojaški akademiji v Trstu. Leta 1907 je postal državni prvak Avstrije, leta 1912 je osvojil drugo mesto v floretu in s sabljo. Med leti 1908 in 1910 je bil prvak avstrijske armade v obeh orožjih, leta 1912 pa je bil drugi.

Med leti 1904 in 1913 je bil učenec sabljanja, nato pa še učitelj v vojaškem inštitutu v dunajskem Novem mestu. Bil je tudi član ljubljanskega sabljaškega krožka, ki je od leta 1929 deloval kot sabljaška sekcija športnega kluba Ilirije. Tu je postal njen načelnik in sabljaški učitelj, opravljal pa je tudi številne funkcije v jugoslovanski sabljaški zvezi, poznan je bil tudi kot strog in priznan sabljaški sodnik, ki je deloval na mednarodni ravni. Vzgojil je kar nekaj uspešnih tekmovalcev, ki so osvojili številne naslove, bil pa je tudi mentor številnim olimpijcem.

Cvetko je organiziral sabljaške instruktorske tečaje, s katerimi je postavil temelje slovenskemu sabljaškemu športu. Bil je predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje delo in uspehe je prejel številna športna in državna priznanja, med njimi tudi Bloudkovo nagrado. Cvetko velja za ustanovitelja jugoslovanske in slovenske sabljaške zveze ter je njun častni predsednik.

Oktobra leta 2000, ob 120-letnici rojstva Cvetka, so v njegovem rojstnem kraju odkrili doprsni kip prvega slovenska dobitnika olimpijskega odličja. Nenazadnje je z uspehom pod avstro-ogrsko zastavo postavil pomemben temelj za slovenske olimpijce, na naslednje odličje pa je Slovenija čakala do iger v Parizu 1924, ko je telovadec Leon Štukelj osvojil zlato v mnogoboju in na drogu. Najuspešnejši športnik na OI, kjer je Slovenija nastopila kot samostojna država, pa je veslač Iztok Čop, ki si je medaljo zlatega leska v dvojnem dvojcu priveslal z Luko Špikom v Sydneyu, štiri leta kasneje sta bila v Atenah srebrna, bronasto medaljo pa sta Čop in Denis Žvegelj osvojila v Barceloni leta 1992 in prihodnje leto ob 100-obletnici Cvetkove medalje napoveduje slovo od tekmovališč.

Cvetko je bil seveda le začetnik slovenskih olimpijskih uspehov. Do danes so slovenski športniki na zimskih in poletnih olimpijskih igrah osvojili skupno 37 medalj v posamičnih panogah, kar 19 v obdobju samostojne Slovenije, še dvanajst pa v ekipnih športih.