Missy kot nekoč Michael Phelps

»Takšnega asa pri nas dolgo ne bo,« so večkrat omenili poročevalci iz ZDA s plavalnih tekmovanj, ko je Michael Phelps naznanjal svoje slovo od bazenov. Toda prav v Barceloni, kjer je 18-kratni olimpijski zmagovalec začenjal svojo izjemno pot, potrjuje novo ameriško plavalno zgodbo o uspehu Missy Franklin.

Najstnica, doma iz Pasadene v Kaliforniji, je zablestela s tremi naslovi že pred dvema letoma na svojem prvem SP v Šanghaju, iz olimpijskega Londonu je lani odšla s štirimi zlatimi kolajnami. Toda podvig je ostajal v Phelpsovi senci, po upokojitvi vodilnega šampiona v zgodovini svetovnega plavanja pa so ji v strokovnih krogih onstran Atlantika namenjali vlogo naslednice.

Njeno vedenje kot tudi zbranost za vrhunske dosežke v vodi sta namreč privabljali k spominu prvenstvo pred desetimi leti v Barceloni, ko se je začela velika zgodba omenjenega plavalca. Od prvega dne na Montjuicu se je namreč zdaj začel lov Franklinove na naslove in rekorde, podobno kot Phelps pred desetletjem je vedno znova nato nasmejana prišla med novinarje. Njeni zgovornosti na konferencah kar ni bilo konca, o vrhunskem plavanju nam je pripovedovala kot o najbolj preprosti in vsakomur dosegljivi panogi. Pa ne le o plavanju, tudi o svojem vsakdanu.

»Kaj delam, ko ne plavam? Prav vse tisto, kar počenjajo osemnajstletnice,« je bruhnila v smeh, pa nato začela naštevati nagnjenost do nakupovanja, neskončnih klepetov v družbi vrstnic in vrstnikov, obiskovanje lokalov z oznako Starbucks, znane severnoameriške verige kavnih napitkov. A s 185 cm višine, 75 kg teže in številko noge 46 prinaša svoji reprezentanci izjemna pričakovanja v prihodnosti in če se vsi zabavajo ob njeni najstniški iskrenosti, ko pripoveduje o dogodivščinah in klepetih z gimnazijskega dvorišča, je več resnega ozračja ob razgrinjanju visokih plavalnih ciljev. Včeraj pa je kot članica ameriške štafete 4x100 m mešano v Barceloni osvojila še šesto zlato kolajno in pokazala, da Šanghaj in London nikakor nista bila naključna. Njena zgodba se nadaljuje, kot je dejala, se že zdaj veseli novega snidenja z najboljšimi na svetu na svetovnem prvenstvu čez dve leti v Rusiji.

Seveda tudi konkurenca ne bo spala, prav olimpijski park na Montjuicu je v zadnjih dneh razkril »eksplozijo« mladih plavalk. Še na niti enem prvenstvu ni bilo toliko najstnic na stopničkah zmagovalnega odra. »Ne vem natanko, kako je bilo v preteklosti, a tukaj novi rod plavalk prav uživa. Če me vprašate o skrivnosti uspeha, ni česa prikrivati. Vse smo zelo motivirane in zagotovo disciplinirane med pripravami, ko pa pridemo na prvenstvo, se sprostimo. Če ne prej, to vedno opazim v prostoru za tekmovalce, v katerem se zberemo približno četrt ure pred štartom. Prevladujejo smeh, dobra volja, druženje. V takšnem razpoloženju nato skočiš v vodo in ti preprosto ne more spodleteti,« je pripovedovala po sobotni zmagi na 200 m hrbtno, ko sta ji na novinarski konferenci prikimavali drugouvrščena, Avstralka Belinda Hocking, in bronasta Kanadčanka Hillary Caldwell. Plavalke so si skakale v besedo, druga drugo prekinjale s smehom in dejansko le potrjevale besede tudi o sproščenosti pred prihodom k štartnim kamnom.

Pravzaprav se prva junakinja svetovnega prvenstva v Barceloni zresni šele takrat, ko se beseda zasuče o prihajajoči selitvi iz domačega okolja v San Francisco na univerzo Berkeley. Tam bo poslej delala skupaj s Teri McKeewer, ameriško trenerko Sare Isaković kot tudi številnih drugih plavalk z omenjene univerze. »Ne, ni me strah dela s cenjeno strokovnjakinjo kot tudi nalog v novem športno-študijskem okolju. Hudo mi je le, ker grem prvič od doma. V San Franciscu ne bom imela dnevno ob sebi staršev niti svojega aljaškega malamuta Rugerja. Že zdaj se veselim prihodov domov ob praznikih, obenem pa upam, da se bom dobro navadila na novo okolje, spoznala prijatelje, da bom seveda še naprej uspešna v bazenu,« je še omenila in nam napovedala navzočnost na velikih tekmovanjih tudi po koncu svoje športne poti: »Nekoč bi bila namreč rada televizijska komentatorka.«