Mladi ali zaslužni? Kdo si res zasluži olimpijsko reprezentanco

Pred 46. šahovsko olimpijado, ki bo septembra v Uzbekistanu, se v slovenskem šahu znova odpira vprašanje: kdo naj zastopa Slovenijo?

Vprašanje je toliko bolj relevantno, ker je slovenska moška ekipa na zadnji olimpijadi na Madžarskem dosegla senzacionalno 9. mesto. Naj bo pri izbiri kandidatov glavno merilo rating, trenutna aktivnost, izkušnje, forma, ekipna vloga ali razvojna perspektiva? Pri tem je pomembno opozoriti na razliko med ratingom in aktivnim ratingom. Rating je najbolj objektivno merilo igralne moči, vendar ni popoln. Igralec, ki dlje časa ne igra, lahko ohranja relativno visok rating, a se ob tem postavlja vprašanje, ali je še v tekmovalnem ritmu. Nasprotno lahko mlad igralec z nekoliko nižjim ratingom, a rednim nastopanjem in pozitivnim trendom v praksi pomeni boljšo izbiro.

Sovenski rating pri članih na prvo mesto postavlja naturaliziranega vrhunskega velemojstra Vladimirja Fedosejeva s 2700 točkami, ki nastopa na elitnih svetovnih turnirjih in nedvomno sodi med najboljše šahiste. Na drugem mestu najdemo dolga leta najboljšega slovenskega šahista Luko Leniča z 2626 točkami, ki pa že nekaj let ni odigral nobenega resnega turnirja. Tretji je še en naturalizirani velemojster, Anton Demčenko z 2611 točkami, nato pa sledi najmlajši slovenski velemojster Jan Šubelj z 2565 točkami, ki ob študiju uspeva ohranjati dobro šahovsko formo. V prvi deseterici se nahajajo nekdanja zveneča imena: Jure Borišek, Jure Škoberne, Duško Pavasovič in Matej Šebenik. Razen slednjega nihče med njimi ni več dejansko šahovsko aktiven. Svež veter predstavljata mednarodna mojstra Matic Lavrenčič in Pierre Barbot, ki je v lanskem letu iz francoske federacije prestopil v slovensko.

Upravni odbor Šahovske zveze Slovenije je potrdil usmeritve selektorja Matjaža Mikca, da bodo v odprti konkurenci ekipo tvorila štiri imena: velemojstri Fedosejev, Demčenko in Šubelj ter mednarodni mojster Lavrenčič. Odprto tako ostaja vprašanje petega člana. Pri ženskah sta kot standardni reprezentantki izpostavljeni velemojstrici Laura Unuk in Zala Urh, za preostala mesta je več kandidatk.

Že na prvi pogled je jasno, da ima slovenska reprezentanca močno osrednje in nosilno jedro. Fedosejev sodi v najvišji kakovostni razred, Demčenko na drugi šahovnici pomeni stabilnost, medtem ko sta Šubelj in Lavrenčič kot najmočnejša predstavnika domače mlajše generacije lahko zelo nevarna in neustrašna nasprotnika. Občutljivo ostaja le vprašanje petega člana ekipe. Selektor bo dal prednost aktivnosti, aktualni formi in razvojni perspektivi, kar pomeni odpiranje prostora za mlajšo generacijo. Obenem reprezentanca ne predstavlja nagrade za pretekle zasluge, temveč odgovornost do sedanjega rezultata.

Pri ženskah je slika nekoliko drugačna. Laura Unuk in Zala Urh ostajata osrednji imeni slovenske ženske reprezentance. Obe imata uspešne mednarodne izkušnje, obe sta že dolgo v vrhu slovenskega ženskega šaha in predstavljata naravno ogrodje ekipe. V primerjavi s člani bo imel selektor veliko več izzivov pri sestavi ženske ekipe. Razlog je v tem, da je aktivna kariera igralk običajno krajša kot pri igralcih. Prav zato je pravočasno vključevanje mladink še toliko pomembnejše. Slovenski ženski šah si namreč ne more privoščiti, da bi se razvoj naslednje generacije začel šele takrat, ko starejše igralke zaključijo reprezentančno pot.