Monaška ruleta (VIDEO)

Monte Carlo, več kot reli. Drseči januarski asfalt, vrtoglave hitrosti in razvpiti prelaz Col de Turini.

Objavljeno
25. januar 2019 19.00
Posodobljeno
25. januar 2019 20.17
Reli Monte Carlo od voznikov zahteva vsestranskost, iznajdljivost, zbranost, prilagodljivost in pogum. FOTO: Reuters
Lahko samo omenite »monaško ruleto«, pa bo vse, ki jim količkaj diši bencin, od dirkačev prek mehanikov do navijačev, prijetno zaščemelo. V Mednarodni avtomobilistični zvezi (FIA) že vedo, zakaj razvpiti reli Monte Carlo že pregovorno postavijo na začetek sezone svetovnega prvenstva – in to sredi najtrše zime, kmalu po začetku koledarskega leta!

Nekaj mističnega, nekaj nadnaravnega, nekaj razvpitega se lepi na Monte Carlo, da dirkači s takšnim žarom, (straho)spoštovanjem in čustvenim nabojem govorijo o njem. Po eni strani se vsi neizmerno veselijo januarja, ki si ga brez bencinskega izziva v kneževini ni mogoče zamisliti, po drugi se ga bojijo. Gre za najbolj nepredvidljivo preizkušnjo v elitnem koledarju, ki od voznikov zahteva vsestranskost, iznajdljivost, zbranost, prilagodljivost in pogum. Čeprav gre za enega redkih asfaltnih relijev v prvenstvu, pa ga snežne zaplate in ledene plošče, vrtoglave hitrosti, spreminjajoče se razmere in številne pasti uvrščajo povsem na vrh po težavnosti. Na njem so padli že mnogi šampioni, a mnogi so na njem tudi dobili status nesmrtnih, saj je od njih zahteval popolnost.



Monte Carlo je več kot reli. Po priljubljenosti seveda ne dosega statusa tamkajšnje dirke formule 1, toda v svetovnem prvenstvu v reliju prestižnejšega dogodka ni. Pravljica epskih razsežnosti se je začela pred debelim stoletjem, davnega leta 1911. Zamisel se je porodila še dve leti prej z željo povezati večje število evropskih središč s centrom v Monaku. Na krstni izvedbi so se dirkalniki proti kneževini podali iz Pariza, Bruslja, Ženeve, Dunaja in Berlina, ciljno črto jih je ugledalo 16, najhitreje – s povprečno hitrostjo 30 kilometrov na uro – Julius Beutler, ki je moral prevoziti 1700 kilometrov iz Berlina. Zmago so mu kazensko odvzeli, ker se ni udeležil slavnostnega sprevoda udeležencev, in jo dodelili avtomobilskemu prodajalcu Henryju Rougierju.

Gledalce najbolj očara in prevzame legendarna in znamenita hitrostna preizkušnja na gorskem prelazu Col de Turini v južnofrancoskih Alpah na nadmorski višini 1607 metrov, ki povezuje v dirkaški zemljevid z zlatimi črkami zapisani vasici La Bollene in Sospel. Tako kot je kultna in atraktivna, je tudi zahtevna in nevarna. Pravzaprav srhljiva in zlovešča. Toda nekoč je bila še dosti bolj, saj so morali udeleženci za nameček z njo opraviti ponoči. Zaradi močnih luči jeklenih konjičkov se je je prijel vzdevek Noč dolgih nožev. Del nekdanjega čara je v zadnjih letih resda zbledel, ni pa izgubila nepredvidljivosti, raznovrstnosti in težavnosti, v tem ji na drugih relijih ni enake.

image
Dirkači z izjemnim žarom, (straho)spoštovanjem in čustvenim nabojem govorijo o monaški ruleti. FOTO: Reuters


Prav na zloglasnem spustu s Turinija se je leta 2006 pripetila ena najbolj osupljivih nesreč, v katero je bil vpleten Bolgar Jasen Popov, ki je prvič tekmoval na relijih te kakovostne ravni. Pri veliki hitrosti je prebil betonsko ograjo in zgrmel v prepad, pri čemer je povsem pohabil svojega mitsubishija lancerja osme evolucije. Toda preživel je. Nekateri niso. »Monaška ruleta« je terjala svoj davek in znala postreči tudi s tragedijami. V zadnjih treh desetletjih je bila edina elitna preizkušnja z več kot eno smrtno žrtvijo. Najprej sta jo leta 1989 skupila švedski dirkač Lars-Erik Torph in njegov sovoznik Bertil-Rune Rehnfeldt, ki nista bila prijavljena za nastop, temveč sta si le želela ogledati peto hitrostno preizkušnjo. Toda vanju je pri hitrosti 145 kilometrov na uro trčila lancia delta integrale Italijana Alexa Fioria, ki je izgubil nadzor nad vozilom in pokosil nesrečna Šveda. Le leto pozneje je pri zdrsu s proge umrl še Francoz Francis Malaussene, sovoznik Jean-Clauda Bertaudiera. Voznik je kljub hudim poškodbam preživel.

Nepogrešljiv 


Prihodnost nekaterih tradicionalnih relijev v njegovi soseščini – predvsem težje dostopnih in slabše obiskanih Sardinije in Korzike – visi na nitki, Monte Carlu pa se ni treba bati, saj je v elitnem koledarju nepogrešljiv. Pravzaprav je bil njegov obstoj negotov zgolj po škandalu leta 1966, ko je diskvalifikacija treh najboljših dirkačev v minijih tako razjezila britanske ekipe, da so ob bojkotu slavnostne večerje napovedale, da se je s tem končalo obdobje monaške rulete. Pa se ni! Incident je tedaj dvignil utrip tudi monaškemu knezu Rainierju, ki je protestno zapustil prizorišče še pred podelitvijo nagrad, na kateri bi moral sodelovati.


Bencinski odvisniki, ki se med dirko z bivalniki klatijo po številnih prelazih, na reli nad malo mondeno kneževino ne pridejo zastonj. Zahtevajo spektakel in večinoma ga dobijo. Podlaga je običajno zasnežena, poledenela, spolzka, za akcijo je poskrbljeno. Včasih se jih narava ne usmili in deviški sončni žarki osušijo zimski asfalt na progi. Toda gledalci so prebrisani. Če je teren suh in ni spolzek, kar sami poskrbijo za zabavo. S seboj prinesejo lopate in na progo ročno namečejo sneg in ga steptajo, tik preden se mimo njih – ne da bi vedeli, kakšne pasti jih čakajo – zapodijo dirkači. Ko gume drsijo v prazno, ko poka in se lomi pločevina, je veselja, pa ne privoščljivega, med navijači največ.

image
Monaška ruleta skriva nešteto pasti že od leta 1911. FOTO: AFP


Z Monte Carlom je povezan tudi eden največjih incidentov v zgodovini relija. Leta 1966 so se na prvih štirih mestih zvrstili Timo Mäkinen, Rauno Aaltonen, Paddy Hopkirk, vsi z mini-cooperji, in Roger Clark s fordom cortino, a so bili vsi naknadno, za zeleno mizo, diskvalificirani. Razlog je bil banalen – vsi so uporabljali nedovoljene žarnice v prednjih lučeh. Še šest drugih dirkačev, tudi zmagovalko pokala deklet Rosemary Smith, so izbrisali s seznama končnih rezultatov, zmage se je tako razveselil Pauli Toivonen, dirkaški mesečnik MotorSport pa je poročilo o dirki naslovil Sramota v Monte Carlu.

In kako Monte doživljajo dirkači? Svetovni prvak Sebastien Ogier je po zmagi pred petimi leti modroval: »Pri večdesetcentimetrski sveži snežni podlagi so bile razmere hkrati zahtevne in sanjske, ob takšni kulisi je bilo nepozabno voziti skozi koridor gledalcev. Zmaga na tem reliju so sanje slehernega dirkača.« Leto prej se je prestižnega uspeha veselil njegov rojak Sebastien Loeb, ki je bil eden tistih, ki je brez prask preživel kalvarijo na Turiniju. Stopljen sneg, led in voda na skorajda neprevozni progi so dirkače prisilili, da so se na najbolj brutalnih odsekih vlekli s hitrostjo zgolj 20 kilometrov na uro. »Drugače preprosto ni šlo. Komaj si se premikal, in še to ves čas po sredini ceste. Tako zahtevnih razmer še ni bilo!« je v cilju olajšano zmajeval z glavo Loeb.

image
Tudi kadar snega na progi ni, ga tja ročno z lopatami namečejo gledalci. FOTO: Reuters


Še pred dobrima dvema desetletjema so bile unikum Monte Carla tudi »koncentracijske etape«, ki so udeležence v Monako privedle iz različnih evropskih mest, oddaljenih tudi po več tisoč kilometrov. Ena takšnih je nekoč, pred mnogimi desetletji, vodila tudi skozi Ljubljano. Leta 1936 so se dirkači na etapi s startom v Palermu ustavili v slovenskem glavnem mestu, se pred Kazino osvežili in preverili »konjičke«, nato jih je pot vodila naprej proti Dunaju. Tudi sicer je »monaška ruleta« v preteklosti znala očarati Slovence. Nazadnje sta se, pred tremi leti, v pekel podala Rok Turk in sovoznik Enej Ložnar, a ciljne črte nista videla. Skoraj osem desetletij prej, leta 1938, je ledino oral Mariborčan Gustav Stojnšek, ki mu je v 684-kubičnem DKW zapiske bral kar njegov brat. •