Mož, ki vsako akcijo spremeni v spektakel

Iz vsake akcije zna narediti spektakel. To v odbojki manjka, se strinjajo poznavalci. Francoski reprezentant Earvin Ngapeth privlači množice, sponzorje, medije, s svojim arogantnim, vpadljivim vedenjem pa zna zanetiti tudi škandale. Vse to odbojka potrebuje. Kolikšna je njegova vrednost med »galskimi petelini«, so dokazovali njihovi bledi nastopi večji del EP na Poljskem, ki jih je moral Ngapeth zaradi poškodbe večinoma spremljati s klopi.

Je mož, ki je dokončno zapečatil slovensko usodo v finalu prejšnjega EP v Sofiji, potem ko je zadnjo akcijo v dvoboju sklenil s spektakularno in redko videno točko izza hrbta. Takšen je 26-letni in 194 centimetrov visoki Francoz kamerunskega rodu – nepredvidljiv in težko krotljiv na parketu in ob njem. Njegova mladostna brezglavost ga je v preteklosti tudi že nizko pahnila, decembra leta 2014 se je na sodišču znašel zaradi incidenta iz leta in pol prej pred nočnim klubom v Montpellieru, v katerem so zapele tudi pesti. Slabo leto pozneje je sredi noči v Modeni s volkswagnom zbil tri pešce in enega resneje poškodoval. Pozneje se je pokesal za vse pretekle grehe, na sodni epilog pa še čaka.

Je grdi raček sodobne odbojke, a hkrati ni igralca, ki bi poskrbel za tolikšno promocijo panoge, predvsem med mladimi, kot je on. Znan je po muhastem značaju, ekscentričnem vedenju in široko prepoznavnem videzu. Pričeske menja kot spodnjice in v tradicionalno odbojko vpeljuje nove modne smernice. Nikogar ne pusti ravnodušnega, moraš ga ljubiti ali sovražiti. Mnogi s prstom kažejo nanj, češ da je nastopač, ki kvari ugled odbojki; mnogi pa ga obožujejo, ker je drugačen, nekonvencionalen, širok. Sam se prav pretirano s tem ne ukvarja.

Med tistimi, ki so prepričani, da bi današnji šport potreboval več Ngapethov, je tudi nekdanji trener ACH Volleyja in sedanji selektor Irana, Črnogorec Igor Kolaković, ki je bil nedvoumen: »Športniki, kakršen je Earvin, so najboljša stvar, ki se lahko pripeti odbojki. Je kontroverzen, na igrišču in ob njem. Za odbojkarske igralce je pomembno, da so dojeti kot zvezdniki, da si lahko pridobijo naklonjenost medijev. Njegovo vedenje občasno ni skladno z družbenimi normami, a tako pač je. Številni neatraktivni igralci, ki se lepo vedejo, so šolani in brezhibno oblečeni. Če v odbojki ni resničnih zvezdnikov, ni niti sponzorjev. Seveda obstajajo boljši igralci, kot je Ngapeth, ni pa nobenega spektakularnejšega, ki bi znal vsako tekmo spremeniti v šov in ki mu je cilj odbojko napraviti privlačnejšo.«

Da je Francija z Ngapethom povsem druga ekipa kot Francija brez njega, je bilo očitno te dni na Poljskem, kjer branilci predlanske lovorike nikakor niso ujeli šampionske forme. Earvin je igralec in motivator, ki zna strniti vrste, a zadnji mesec zaradi poškodbe ni bil povsem pripravljen za največje boje, kar je tik pred začetkom prvenstva obžaloval tudi selektor Laurent Tillie: »Ne najdemo prave hitrosti, udarcev, čustev, pritiska, 'branja' nasprotnikov ... Vse to nam z Earvinovo odsotnostjo opazno manjka. A bodimo si na jasnem: vsaka poškodba hrbta lahko preraste v še kaj hujšega, zato mora paziti nase.« V Ngapethu je imel selektor genija, ki si je upal tvegati tudi v zadnji, najbolj ključni akciji na tekmi.

»Moje zdravstveno stanje je vedno boljše, a ne morem prehitevati časa. Raziskave so pokazale, da ni ničesar resnejšega, le lumbago, ki pa je še vedno boleč. Malo sem treniral, še zdaleč pa ne optimalno. V svetovni ligi sem na parket stopil le izjemoma, izpustil sem tudi Wagnerjev memorial na Poljskem, ki je bil nekakšna generalka pred EP. Zato sem se strinjal, da je bilo bolje, da so se drugi, bolj pripravljeni fantje potegovali za 'moje' mesto v začetni postavi,« ni slepomišil eden najbolj skočnih napadalcev, zagotovo pa najmanj predvidljiv med vsemi v svetovnem vrhu.

Po nedavnih podatkih ameriškega spletnega portala Gazette Review je Ngapeth najbolje plačani igralec med vsemi udeleženci letošnjega EP, v majici zvezdniške italijanske Modene naj bi zaslužil 1.147.000 evrov na leto, v svetovnem merilu pa ga prehiteva zgolj čudežni kubanski »levček« Wilfredo Leon, ki mu pri bajno bogatem ruskem Zenitu na račun kapne 1.189.000 evrov na leto. Oba sprejemalca sta edina, ki vsako leto prejmeta milijonski znesek, zanimivo pa je, da so vsote v ženski odbojki povsem primerljive, predvsem pri igralkah, ki si kruh služijo v turških klubskih velikanih.

Oče Eric, ravno tako nekdanji kamerunski in francoski odbojkarski reprezentant, je že vedel, zakaj je starejšega sina (tudi leto dni mlajši Swan je profesionalni igralec) poimenoval po ameriški košarkarski legendi Earvinu Magicu Johnsonu. Najkoristnejši igralec letošnje – in tudi že predlanske – svetovne lige se ne znajde odlično zgolj na parketu, temveč tudi z mikrofonom v roki. V Franciji ga dobro poznajo tudi kot uspešnega raperja, ki nastopa pod umetniškim imenom Klima. V lanski uspešnici Moje življenje nima cene med drugim spregovori o svoji (ne)dostopnosti: »Sem športnik, a sem tudi človek, ne pozabite tega. Vse, kar sem storil, bi storil še enkrat, ker sem rastel na napakah iz preteklosti.«