Moža še zdaj heca, da se je v resnici zaljubil v njeno zlato kolajno, ne v njo

Raša Sraka Vuković prva slovenska evropska prvakinja v judu – Najbolje se je borila takrat, ko ni bila najbolje pripravljena

Objavljeno
18. maj 2020 09.00
Posodobljeno
18. maj 2020 09.00
Raša Sraka Vuković se je z zlatimi črkami vpisala v zgodovino slovenskega juda. FOTO: Christian Fidler/IJF
Ljubljana – Za Rašo Sraka (poročeno Vuković) je nekoč veljalo, da se je običajno najbolje borila na tistih tekmovanjih v judu, za katera se iz različnih razlogov ni mogla najbolje pripraviti. Tako je bilo tudi na evropskem prvenstvu v Düsseldorfu, kjer se je na včerajšnji dan pred sedemnajstimi leti v šampionskem slogu ovenčala z zlato lovoriko v kategoriji do 70 kilogramov. Z njo se je v zgodovino tega japonskega olimpijskega borilnega športa vpisala kot prva slovenska prvakinja stare celine.

»Ker sem si pred prvenstvom poškodovala ramo, se nisem mogla stoodstotno pripraviti. Z Januszem Pawlowskim, takrat glavnim trenerjem pri JK Bežigrad, sem v zaključnih pripravah vadila po zelo prilagojenem programu. Za spodbudo sem si za cilj zastavila, da poskušam doseči vsaj uvrstitev, pri čemer sem še bolj kot po navadi upala na ugoden žreb,« je Raša podoživela priprave, na katerih je morala močno stiskati zobe zaradi bolečin v rami.

Žarek upanja je zanjo posijal na zadnjem treningu, na katerem ji je šlo kar dobro od rok. »Skoraj čez noč se je pri meni vendarle zgodil preskok od tistega, ko nič nisem mogla, do tistega, ko sem se lahko kolikor toliko normalno borila. Zaradi tega me je pred odhodom in med potjo proti Düsseldorfu spremljal kar dober občutek,« se spominja 40-letna Ljubljančanka.
Raša Sraka Vuković zdaj piše doktorsko delo na Fakulteti za šport.
Z EP ima 5 kolajn, ob zlati iz Düsseldorfa eno srebrno in tri bronaste.
Na svetovnih prvenstvih si je priborila dve bronasti odličji.


Na evropskem prvenstvu se ji je nato uresničila želja o ugodnem žrebu. Potem ko je bila v uvodnem krogu prosta, je v drugem z davljenjem prisilila k vdaji Izraelko Noo Laor, v četrtfinalu je predčasno strla odpor Ukrajinke Marine Priščepe, v polfinalu pa se je pomerila s staro znanko, Nizozemko Edith Bosch, branilko naslova evropske podprvakinje iz Maribora 2002, proti kateri je imela večinoma slabe izkušnje.
 

Svoje je opravil tudi adrenalin


»Počutila sem se dobro in tudi rama mi ni povzročala težav. Očitno je adrenalin opravil svoje. Med borbo sem se prepričala, da se lahko enakovredno kosam z njo, kar je verjetno začutila tudi Edith, ki je postajala čedalje bolj živčna. To je prejkone botrovalo tudi njeni napaki, saj se me je lotila s prepovedanim vzvodom na roki. Zelo sem se ustrašila, kar sem tudi jasno pokazala. Sodnik jo je zaradi tega diskvalificiral, jaz pa sem se veselila uvrstitve v finale,« je opisala enega od ključnih trenutkov na poti na prestol.
image
Čeprav se zaradi poškodbe rame na evropsko prvenstvo v Düsseldorfu ni mogla stoodstotno pripraviti, jo je pred odhodom v Nemčijo spremljal dober občutek. FOTO: Roman Šipić


V zaključnem dvoboju jo je nato na drugi strani tatamija pričakala Nemka Heide Wollert. »Ker je bila Heide domačinka, je imela zagotovo določeno prednost domačega terena. A po drugi strani še ni bila uveljavljena tekmovalka, zaradi česar sem si rekla, da je to moja velika priložnost, ki je ne smem zapraviti, saj je vprašanje, kdaj se mi bo spet ponudila. Na srečo sem jo znala izkoristiti; potem ko sem si priborila manjšo prednost, sem jo pametno zadržala do konca in slavila zmago,« je razkrila Raša, za katero je s tribun glasno navijala tudi družina – oče Stane, mati Breda in sestra Maša.
Edith Bosch je bila čedalje bolj živčna, kar je bil verjetno tudi razlog, da se me je lotila s prepovedanim vzvodom na roki. Zelo sem se ustrašila, to sem tudi jasno pokazala.


Na tisto obdobje ima tudi sicer lepe spomine. »Nekaj dni po vrnitvi iz Nemčije smo v klubu pripravili zabavo, ki smo jo nadaljevali na majskih igrah. Običajno nisem hodila naprej, takrat pa kolegov nisem mogla zavrniti, ker smo navsezadnje proslavljali moj naslov evropske prvakinje. No, tisti večer sva se nato zbližala z Luko Vukovićem, mojim zdajšnjim možem; 23. maj leta 2003 torej štejem za dan, ko sva začela hoditi. Še zdaj ga hecam, da se je v resnici zaljubil v mojo zlato kolajno, ne v mene,« je v smehu pristavila prva slovenska evropska prvakinja v judu.

Z Luko imata dva otroka, sina Nikolaja in hčerko Tajo. Ker se jima je v času karantene zaradi novega koronavirusa posvečala po 24 ur na dan, je v minulih dveh mesecih malce zanemarila doktorsko delo (na temo, kakšno podporo potrebujejo starši, da so večja podpora športnikom z dvojno kariero), ki ga namerava na Fakulteti za šport dokončati prihodnje leto. Kot predsednica komisije športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) sicer ocenjuje, da so odgovorni prepozno sprostili ukrepe, saj pri pripravah za tako veliko tekmovanje, kot so olimpijske igre, šteje vsak dan ...