Na tatamiju ni razlik niti starostnih omejitev
Najuspešnejši slovenski trener Marjan Fabjan bi treninge judoističnih prijemov in metov priporočil iz več razlogov.
Odpri galerijo
Marjan Fabjan (na fotografiji z Urško Žolnir) leto za letom potrjuje, da je eden od najboljših trenerjev juda na svetu. FOTO: Leon Vidic
Ljubljana – Slovenski judoisti so z izjemnimi uspehi, s katerimi v absolutni konkurenci navdušujejo že skoraj dvajset let, ogromno prispevali k prepoznavnosti tega japonskega olimpijskega borilnega športa pri nas. Zaradi njih se je v zadnjem obdobju močno povečalo zanimanje tudi za rekreativno vadbo juda na sončni strani Alp.
Najuspešnejši slovenski trener Marjan Fabjan bi treninge judoističnih prijemov in metov priporočil iz več razlogov: koristni so za samoobrambo ter krepitev in vzdrževanje telesne pripravljenosti, poleg tega se (na)učimo padati, kar je dobrodošlo za vse – od najmlajših do najstarejših.
»Judo je dejansko primeren za čisto vse – otroke, njihove starše, stare starše, tudi za ljudi s posebnimi potrebami. Prav vsi ga lahko trenirajo, na tatamiju smo vsi enaki, na njem ni razlik niti starostnih omejitev!« je poudaril vrhunski celjski strokovnjak in v nadaljevanju pojasnil, da najmlajši ta šport najprej spoznavajo med igro. Starši jih pripeljejo, da bi razvili gibalne sposobnosti in se naučili pasti. »Med drugim jih (na)učimo delati prevale, ki se jim – kakor sem slišal – v nekaterih osnovnih šolah že izogibajo, ker da so nevarni,« je omenil Fabjan.
Običajno mu starši že kmalu namignejo, kakšen je njihov otrok. »Rečejo mi: 'Naš je pravi za judo.' Ali: 'Naš pa ni za boje.' Včasih imajo prav, včasih tudi ne. Izkušnje so me naučile, da je za mnoge šele nekje pri 18 ali 19 letih mogoče reči, ali se bodo razvili v (vrhunske) tekmovalce ali ne. Pomembno je, da se vsak sam odloči, v kateri skupini bo vadil – rekreativni ali tekmovalni,« je razložil glavni trener pri najuspešnejšem slovenskem klubu Z'dežele Sankaku, ki so ga varovanci, s katerimi je delal vrsto let, tudi nemalokrat presenetili. Ko so prišli do črnega pasu, so se mu, rekoč, da so z njim izpolnili osebni cilj, zahvalili in poslovili.
»No, nekateri kljub temu ostanejo in nadaljujejo kot rekreativci, spet drugi se vrnejo čez nekaj let in ostanejo tako ali drugače povezani s klubom. Vsi so nadvse dobrodošli in v veliko pomoč pri pripravi tekmovalcev,« je hvaležen Fabjan. Na svetovnem prvenstvu v Tokiu, na katerega se bo zastor spustil to nedeljo, vodi tri vrhunske judoistke, ob olimpijski šampionki Tini Trstenjak (do 63 kg) še evropsko prvakinjo Klaro Apotekar (do 78 kg) in njeno polsestro Ano Velenšek (nad 78 kg), bronasto s prejšnjih poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru 2016.
Kot član Sankakuja se je v japonski metropoli boril tudi Andraž Jereb (do 66 kg), medtem ko preostala peterica – sestri Maruša (do 48 kg) in Anja Štangar (do 52 kg, obe Olimpija), Adrian Gomboc (do 66 kg), Martin Hojak (do 73 kg, oba Bežigrad) in Vito Dragič (Impol, nad 100 kg) – prihaja iz drugih slovenskih klubov.
Teh je pri nas – od Prekmurja do Obale – že krepko prek petdeset, prav v vseh večjih mestih pa ob tekmovalnem ponujajo tudi vadbo rekreativnega juda. »Seveda so treningi za rekreativce, ki prav tako pridobivajo pasove, pri čemer od njih ne zahtevamo strogo tehničnega znanja, prilagojeni. Zavedamo se pač, da imajo svoje vsakodnevne obveznosti in skrbi,« je dejal 61-letni Celjan in pripomnil, da je za starejše bolj priporočljiva parterna borba, ki se je – ko mu to dopušča čas – z veseljem udeleži tudi sam. Od 60-, 70-letnikov seveda ne moreš pričakovati, da se bodo borili kakor mlajši kolegi, saj so bolj občutljivi za morebitne poškodbe.
Toda judo – kakor pribije v isti sapi – niso le boji. »Zelo pomembno je že ogrevanje, razgibavanje, učenje različnih tehnik, izvajanje kat … Na inštitutu Kodokan v Tokiu sem, denimo, opazil, da pridejo mnogi – zlasti starejši – na judo tudi zaradi druženja. Vidim, da se na blazinah le držijo in se tako ali drugače vzajemno spodbujajo po načelu 'ti (po)pusti meni, jaz pa tebi',« je zaupal Fabjan in razkril, da so treningi juda v Sloveniji dostopni vsakomur, saj gre za bržkone najcenejši šport.
Mesečna članarina v povprečju stane od 20 do 30 evrov, rabljeni kimono se da dobiti že za 30 evrov, novi so na voljo od 60 evrov naprej. To pa je že tudi vse, kar je potrebno za vadbo.
Najuspešnejši slovenski trener Marjan Fabjan bi treninge judoističnih prijemov in metov priporočil iz več razlogov: koristni so za samoobrambo ter krepitev in vzdrževanje telesne pripravljenosti, poleg tega se (na)učimo padati, kar je dobrodošlo za vse – od najmlajših do najstarejših.
»Judo je dejansko primeren za čisto vse – otroke, njihove starše, stare starše, tudi za ljudi s posebnimi potrebami. Prav vsi ga lahko trenirajo, na tatamiju smo vsi enaki, na njem ni razlik niti starostnih omejitev!« je poudaril vrhunski celjski strokovnjak in v nadaljevanju pojasnil, da najmlajši ta šport najprej spoznavajo med igro. Starši jih pripeljejo, da bi razvili gibalne sposobnosti in se naučili pasti. »Med drugim jih (na)učimo delati prevale, ki se jim – kakor sem slišal – v nekaterih osnovnih šolah že izogibajo, ker da so nevarni,« je omenil Fabjan.
Pomembno je, da se vsak odloči sam
Običajno mu starši že kmalu namignejo, kakšen je njihov otrok. »Rečejo mi: 'Naš je pravi za judo.' Ali: 'Naš pa ni za boje.' Včasih imajo prav, včasih tudi ne. Izkušnje so me naučile, da je za mnoge šele nekje pri 18 ali 19 letih mogoče reči, ali se bodo razvili v (vrhunske) tekmovalce ali ne. Pomembno je, da se vsak sam odloči, v kateri skupini bo vadil – rekreativni ali tekmovalni,« je razložil glavni trener pri najuspešnejšem slovenskem klubu Z'dežele Sankaku, ki so ga varovanci, s katerimi je delal vrsto let, tudi nemalokrat presenetili. Ko so prišli do črnega pasu, so se mu, rekoč, da so z njim izpolnili osebni cilj, zahvalili in poslovili.
»No, nekateri kljub temu ostanejo in nadaljujejo kot rekreativci, spet drugi se vrnejo čez nekaj let in ostanejo tako ali drugače povezani s klubom. Vsi so nadvse dobrodošli in v veliko pomoč pri pripravi tekmovalcev,« je hvaležen Fabjan. Na svetovnem prvenstvu v Tokiu, na katerega se bo zastor spustil to nedeljo, vodi tri vrhunske judoistke, ob olimpijski šampionki Tini Trstenjak (do 63 kg) še evropsko prvakinjo Klaro Apotekar (do 78 kg) in njeno polsestro Ano Velenšek (nad 78 kg), bronasto s prejšnjih poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru 2016.
Kot član Sankakuja se je v japonski metropoli boril tudi Andraž Jereb (do 66 kg), medtem ko preostala peterica – sestri Maruša (do 48 kg) in Anja Štangar (do 52 kg, obe Olimpija), Adrian Gomboc (do 66 kg), Martin Hojak (do 73 kg, oba Bežigrad) in Vito Dragič (Impol, nad 100 kg) – prihaja iz drugih slovenskih klubov.
Vadba juda med najcenejšimi, če ne najcenejša
Teh je pri nas – od Prekmurja do Obale – že krepko prek petdeset, prav v vseh večjih mestih pa ob tekmovalnem ponujajo tudi vadbo rekreativnega juda. »Seveda so treningi za rekreativce, ki prav tako pridobivajo pasove, pri čemer od njih ne zahtevamo strogo tehničnega znanja, prilagojeni. Zavedamo se pač, da imajo svoje vsakodnevne obveznosti in skrbi,« je dejal 61-letni Celjan in pripomnil, da je za starejše bolj priporočljiva parterna borba, ki se je – ko mu to dopušča čas – z veseljem udeleži tudi sam. Od 60-, 70-letnikov seveda ne moreš pričakovati, da se bodo borili kakor mlajši kolegi, saj so bolj občutljivi za morebitne poškodbe.
Toda judo – kakor pribije v isti sapi – niso le boji. »Zelo pomembno je že ogrevanje, razgibavanje, učenje različnih tehnik, izvajanje kat … Na inštitutu Kodokan v Tokiu sem, denimo, opazil, da pridejo mnogi – zlasti starejši – na judo tudi zaradi druženja. Vidim, da se na blazinah le držijo in se tako ali drugače vzajemno spodbujajo po načelu 'ti (po)pusti meni, jaz pa tebi',« je zaupal Fabjan in razkril, da so treningi juda v Sloveniji dostopni vsakomur, saj gre za bržkone najcenejši šport.
Mesečna članarina v povprečju stane od 20 do 30 evrov, rabljeni kimono se da dobiti že za 30 evrov, novi so na voljo od 60 evrov naprej. To pa je že tudi vse, kar je potrebno za vadbo.
