Nagrada za komercialiste. Ali kruhoborce!
Bloudkova nagrada, najvišje športno priznaje v državi, razpeta med denarjem in tradicionalnim športnimi vrednotami.
Odpri galerijo
Letošnja dobitnika Bloudkove nagrade za življenjsko delo Adi Urnaut (levo) in Drago Bunčič (drugi z desne) sta lahko zgled za športna delavca, predana športnim vrednotam. Za športne dosežke sta bila nagrajena še Janja Garnbret in Jakov Fak. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Pred leti sem se zgrozil, kdo je prejel najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Nisem bil edini, podobno zgroženi so bili številni funkcionarji, športni zanesenjaki in amaterski delavci, ko sem jih vprašal, kaj si mislijo o tem, da je bil med prejemniki nagrade nekdo, ki je bil ob vsem svojem športnem aktivizmu vendarle izključno profesionalec. Ni bil niti aktiven ali uspešen športnik. Niti ene funkcije – imel jih je in jih ima še kar nekaj – ni opravljal brezplačno, prostovoljno, za dušo in srce. Bil je in je še izključno dobro plačan in spreten aparatčik. Ostalo je le pri zgražanju!
Nič nimam proti nagrajevanju marljivih profesionalnih športnih delavcev, ki z odliko opravljajo svoje naloge. Ampak saj so za to, kar delajo, plačani. Nagrajujejo naj jih delodajalci, spoštovalo, če je oz. bo prepoznalo njihovo predanost, pa jih bo okolje.
Izvorna zamisel ob ustanovitvi najvišjega športnega priznanja je bila vendarle drugačna. Če se držim besed prvega moža odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa Miroslava Cerarja, »da so nagrade in priznanja namenjeni ljudem, ki so svoje življenje posvetili športu z veliko začetnico, ki so doumeli, da je šport lahko tudi osebna sreča in zadovoljstvo. Da ni vse v denarju in medaljah.« Ne dvomim, da si je v tem duhu posameznikovo predanost športu predstavljal tudi oče slovenskega športa Stanko Bloudek.
Letošnja nagrajenca Adolf Urnaut in Drago Bunčič sta si po večini meril zaslužila Bloudkovo nagrado in bi bila nemara lahko celo zgled, kdo in zakaj je lahko prejemnik najvišjega športnega priznanja. Toda skrb vzbujajoče so bile namere predlagateljev kandidatov za nagrado, o katerih je odkrito razmišljal Cerar. Da je bil v ospredju materialističen vzgib oziroma omogočiti prejemniku nagrade pravico do izredne pokojnine in ne, na primer, priznanje za uveljavljanje tradicionalnih vrednot športa. Prvič doslej se je zgodilo, da je bilo večje število vlog za nagrado kot plaketo. Kar po Cerarjevem mnenju pomeni, da gre tudi Bloudkova nagrada po poteh komercializacije.
Profesionalne športne delavce naj nagrajujejo delodajalci, spoštovalo pa jih bo, če bo prepoznalo njihove vrednote, okolje.
Ampak Bloudkovo nagrado je odbor z odločitvijo za izbranca, katerega sem si sposodil, pošteno pomagal zapeljati ne le v komercialne, marveč tudi v kruhoborske vode.
Kar zadeva izredno pokojnino in da bi čim bolj enostavno pojasnili laikom, za kolikšen znesek gre: nagrajenci imajo pravico do dodatka k navadni pokojnini. Ob tem, da prejemniki Bloudkove nagrade prejmejo še po 9000 evrov, prejemniki plaket pa po 3000 evrov.
Dragi bralci, ne pričakujte, da bom izdal ime nagrajenca, ki si je že najmanj dobrih deset let pred upokojitvijo prislužil nagrado za »življenjsko delo« in izredno pokojnino. Resnično si ne želim nakopati neprijetnosti. Nočem spraviti v skušnjavo niti nagrajenca, ki najbrž nagrade ni podelil kar sam sebi, ampak je očitno ustrezal odbornikom in merilom, po katerih je prejel najvišje športno priznanje.
Paradoks je, da ta nagrajenec pokojninskega dodatka ne bo potreboval, ker si bo glede na svoje multipraktične sposobnosti prislužil višjo pokojnino od izredne. Komu drugemu bi pomenila veliko.
Spoštovani g. Cerar in odborniki, eden zadnjih branikov športnih vrednot, kakor ste se poimenovali, kodeksa, ki bo zavezoval k etičnim in moralnim vrednotam, pa častni (športni) možje res ne potrebujejo.
Nič nimam proti nagrajevanju marljivih profesionalnih športnih delavcev, ki z odliko opravljajo svoje naloge. Ampak saj so za to, kar delajo, plačani. Nagrajujejo naj jih delodajalci, spoštovalo, če je oz. bo prepoznalo njihovo predanost, pa jih bo okolje.
Izvorna zamisel ob ustanovitvi najvišjega športnega priznanja je bila vendarle drugačna. Če se držim besed prvega moža odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa Miroslava Cerarja, »da so nagrade in priznanja namenjeni ljudem, ki so svoje življenje posvetili športu z veliko začetnico, ki so doumeli, da je šport lahko tudi osebna sreča in zadovoljstvo. Da ni vse v denarju in medaljah.« Ne dvomim, da si je v tem duhu posameznikovo predanost športu predstavljal tudi oče slovenskega športa Stanko Bloudek.
Letošnja nagrajenca Adolf Urnaut in Drago Bunčič sta si po večini meril zaslužila Bloudkovo nagrado in bi bila nemara lahko celo zgled, kdo in zakaj je lahko prejemnik najvišjega športnega priznanja. Toda skrb vzbujajoče so bile namere predlagateljev kandidatov za nagrado, o katerih je odkrito razmišljal Cerar. Da je bil v ospredju materialističen vzgib oziroma omogočiti prejemniku nagrade pravico do izredne pokojnine in ne, na primer, priznanje za uveljavljanje tradicionalnih vrednot športa. Prvič doslej se je zgodilo, da je bilo večje število vlog za nagrado kot plaketo. Kar po Cerarjevem mnenju pomeni, da gre tudi Bloudkova nagrada po poteh komercializacije.
Profesionalne športne delavce naj nagrajujejo delodajalci, spoštovalo pa jih bo, če bo prepoznalo njihove vrednote, okolje.
Ampak Bloudkovo nagrado je odbor z odločitvijo za izbranca, katerega sem si sposodil, pošteno pomagal zapeljati ne le v komercialne, marveč tudi v kruhoborske vode.
Kar zadeva izredno pokojnino in da bi čim bolj enostavno pojasnili laikom, za kolikšen znesek gre: nagrajenci imajo pravico do dodatka k navadni pokojnini. Ob tem, da prejemniki Bloudkove nagrade prejmejo še po 9000 evrov, prejemniki plaket pa po 3000 evrov.
Dragi bralci, ne pričakujte, da bom izdal ime nagrajenca, ki si je že najmanj dobrih deset let pred upokojitvijo prislužil nagrado za »življenjsko delo« in izredno pokojnino. Resnično si ne želim nakopati neprijetnosti. Nočem spraviti v skušnjavo niti nagrajenca, ki najbrž nagrade ni podelil kar sam sebi, ampak je očitno ustrezal odbornikom in merilom, po katerih je prejel najvišje športno priznanje.
Paradoks je, da ta nagrajenec pokojninskega dodatka ne bo potreboval, ker si bo glede na svoje multipraktične sposobnosti prislužil višjo pokojnino od izredne. Komu drugemu bi pomenila veliko.
Spoštovani g. Cerar in odborniki, eden zadnjih branikov športnih vrednot, kakor ste se poimenovali, kodeksa, ki bo zavezoval k etičnim in moralnim vrednotam, pa častni (športni) možje res ne potrebujejo.
