Najstarejša tekačica pri enaindevetdesetih nasmejano pritekla v cilj

Med tisočerimi obrazi, ki so zrcalili napor in odločnost na ljubljanskem maratonu, je bil tudi tisti, ki je pripovedoval zgodbo o skoraj neverjetni vztrajnosti. Pri enaindevetdesetih letih je Kazimira Lužnik iz Slovenj Gradca znova pretekla desetkilometrsko progo, a ne z mislijo na čas, temveč z nasmehom in mahanjem množici ob progi.

Rentgologinja po poklicu, katere tekaška kariera je daljša od življenja mnogih sotekmovalcev, se s tekom ni začela ukvarjati zaradi iskanja športne slave. Ravno nasprotno: tekaški copati so postali njeno zdravilo.

»Slabo sem se počutila in sem začela teči. Ugotovila sem, da mi pomaga,« preprosto pojasni odločitev, ki ji je zaznamovala življenje.

Ta izkušnja je postala njeno vodilo in nasvet, ki ga je delila z drugimi. »Če je koga kaj bolelo, sem rekla, kar začni teči, pa bo prenehalo boleti.« Spominja se, kako se je njen mož pogosto čudil tej preprosti, a zanjo očitno učinkoviti metodi.

Pred tekom je napovedala: »Mahala bom z rokami in vse pozdravljala.« FOTO: Urban Praprotnik

Začetek njene tekaške odiseje sega v leto 1981, ko je prvič stala na startu maratona v Radencih. Od takrat je zvesta tako Radencem kot Ljubljani, kjer je izpustila le redke izvedbe, večinoma zaradi tekem v tujini ali v obdobju po pandemiji covida.

Njena strast jo je ponesla daleč prek slovenskih meja; kar desetkrat je prečkala ciljno črto slovitega newyorškega maratona, tekmovala pa je tudi v Avstriji, Italiji, na Finskem, Švedskem, v Južni Afriki in Avstraliji.

Kljub zbirki medalj z vseh koncev sveta ne želi izpostaviti najljubše preizkušnje. S spoštovanjem do vsake izkušnje pove: »Nobenemu maratonu se nočem zameriti, ker mi je povsod bilo zelo všeč. Povsod sem uživala in bila vesela, da sem prišla v cilj.«

Ritual pred startom in mahanje občinstvu

Skozi leta je opazila tudi preobrazbo tekaške scene v Sloveniji. V njenih začetkih je bilo tekačev bistveno manj, danes pa jo neizmerno veseli, da se s tekom ukvarja vedno več ljudi.

Danes jo neizmerno veseli, da se s tekom ukvarja vedno več ljudi. FOTO: Urban Praprotnik

Njena zgodba je polna anekdot, ki pričajo o predanosti, ki meji na neverjetno. Spominja se maratona kralja Matjaža v Črni, ko je bila dežurna v službi. Dopoldne je še tekala po stopnicah v operacijsko dvorano, popoldne jo je sin odpeljal na enaindvajsetkilometrski tek, takoj po njem pa se je vrnila nazaj na dežurstvo.

Anže Zavrl iz ansambla Gadi na maratonu s harmoniko

Prizna, da je imela tudi slabe izkušnje, kot takrat, ko se ji je zaradi pomanjkanja hrane kilometer pred ciljem začelo vrteti v glavi in je padla v hipoglikemijo, a je kljub temu prišla do cilja.

Njena priprava na tek ni zapletena. Pred startom si privošči kavo, kruh z namazom in morda kakšen keks. Včasih je spila tudi energijsko pijačo, a danes, kot pravi, si tega ne upa več, da je ne bi preveč pognalo. Z leti se je naučila najpomembnejše lekcije, ki jo je vodila tudi na današnjem maratonu: »Poslušam telo, kolikor mi dovoli«.

Kazimira Lužnik danes ni tekla sama. Ob njej je bila Jasmina Praprotnik, avtorica knjige Kazimira, ki popisuje njeno življenje.

Kazimira Lužnik ni tekla sama. Ob njej je bila Jasmina Praprotnik, avtorica knjige Kazimira. FOTO: Jasmina Kozina Praprotnik

Namesto postavljanja rekordov je imela preprost, a zgovoren cilj, poln življenjske radosti, kot je napovedala: »Mahala bom z rokami in vse pozdravljala.«

Barbara Železnik: Postajamo vse manj balkanski maraton

S to neizmerno energijo je Kazimira Lužnik tudi letos navdihnila vse na ljubljanskih ulicah ter z nasmehom prečkala ciljno črto.