Nasmešek do ušes in solze sreče Maje Mihalinec
Atletika: Slovenska šprinterka na svetovnem prvenstvu v Dohi 12. v polfinalu teka na 200 m – Martina Ratej ni nadgradila kvalifikacij.
Doha – Če ne bo Maruša Mišmaš v teku na 1500 m poskrbela za super presenečenje, potem bo najboljša slovenska uvrstitev na atletskem svetovnem prvenstvu 10. mesto Martine Ratej v metu kopja. Najodmevnejša pa vsekakor 12. mesto Maje Mihalinec v teku na 200 metrov, kjer je sicer Mozirčanka obstala v polfinalu, a se res pokazala v odlični luči.
Maja Mihalinec, za katero je dolga in stanovitna sezona, je najboljše prihranila za konec. Prav na tekmovanju leta je namreč v svoji paradni disciplini dosegla dva najboljša časa v karieri. Potem ko se je pred kratkim v Zagrebu prvič spustila pod mejo 23 sekund (22,88), je namreč v 1. krogu SP dosegla osebni rekord z 22,78, v polfinalu pa tudi ni prav veliko zaostala za tem časom – 22,81. V svoji skupini je bila četrta, skupno pa kar 12.
»Preden sem prišla v Doho, si nisem predstavljala, da bom dvanajsta na svetu. Zelo sem vesela, res sem veliko dosegla v teh dveh dnevih, osebni rekord, normo za nastop na olimpijskih igrah in za konec 12. mesto. Po dveh težkih letih si več ne bi mogla želeti,« se je ob velikem rezultatu težkega obdobja, v katerem se je borila s poškodbami, spomnila Mihalinčeva, ki so jo tako ob nasmešku do ušes preplavile tudi solze sreče.
»Želela sem si sicer teči še hitreje kot v prvem krogu, saj tedaj tek ni bil idealen, kakšno stotinko sem želela dodati še v zavoju, a pač ni šlo. Nimam občutka, da sem kje na stezi 'puščala' čas, tudi na koncu sem držala dober ritem, hitrost mi ni padla, tako da si nimam česa očitati. Vse sem dala od sebe, zato tudi čutim precejšnjo utrujenost,« je analizirala slovenska šprinterka, ki je imela za letos v glavi še boljši rezultat: »Tega ne želim razkriti. Nekaj sem si tako prihranila za prihodnjo sezono, za katero se bom po tej uvrstitvi še bolj motivirano lotila priprav in upam še na večji napredek.« Za Mihalinčevo sezona sicer še vedno ni povsem končana, 22. t. m. jo namreč na Kitajskem čaka nastop na svetovnih vojaških igrah.
Potem ko je Tina Šutej v finalu skoka s palico zasedla 13. mesto, Maruša Mišmaš pa 12. v teku na 3000 m z zaprekami, je za za zdaj najboljšo slovensko uvrstitev v Dohi poskrbela Martina Ratej. Vendar pa je bil njen celotni nastop na prvenstvu, na katerega sicer ni prišla najbolje pripravljena, po »starem sistemu«: potem ko je zanesljivo preskočila kvalifikacije – s četrtim rezultatom –, je bil finale povsem drugačna zgodba. Njen nastop se je namreč končal po prvih treh metih, najboljši poskus je meril 58,98 metra, dosegla ga je v prvi seriji. Nato je skušala stopnjevati, a tehnična izvedba za to ni bila dovolj dobra. Zanimivo, da so z njo po polovici tekmo končale še tri Čehinje, med njimi branilka naslova in svetovna rekorderka Barbora Špotakova ter evropska podprvakinja Nikola Ogrodnikova …
»Glede na sezono je 10. mesto zadovoljivo, sem pa v finalu vseeno pričakovala več. Moj cilj je bil preseči rezultat iz kvalifikacij, želela sem si met okoli 64, 65 metrov, kar bi bilo dovolj za peto, šesto mesto,« je ocenila Ratejeva.
Najboljši slovenski atlet (moški) Luka Janežič je nastope končal v 1. krogu teka na 400 metrov. Pričakovano, glede na vse, kar se je dogajalo v zadnjih tednih pred svetovnim prvenstvom, ko je nastop že povsem odpisal in odšel na dopust. S skromnim časom 46,84 je v svoji skupini zasedel 6. mesto, skupno pa je bil 33. »V tem trenutku sem sposoben teči toliko. Ne moreš pač priti z dopusta na svetovno prvenstvo in pričakovati, da boš kaj pametnega dosegel, sploh pa še po takšni sezoni, kot je za mano. Izšlo se je, kot sem pričakoval, da se bo, zato tudi nisem razočaran. Sporočilo, da grem na SP, sem dobil med dopustom in imel le teden dni časa, da se spet vsaj malo pripravim. Zadnji dnevi so bili kar težki, ker sem se dobro zavedal, da nisem na želeni ravni, tako da sem samo čakal, da pritečem v cilj in je vsega konec,« si je oddahnil, da je zadnji nastop v sezoni za njim, Janežič. Slovenski nastopi na tem SP so v veliki meri končani, ostala je le še Maruša Mišmaš, ki jo danes čaka 1. krog teka na 1500 metrov.
Maja Mihalinec, za katero je dolga in stanovitna sezona, je najboljše prihranila za konec. Prav na tekmovanju leta je namreč v svoji paradni disciplini dosegla dva najboljša časa v karieri. Potem ko se je pred kratkim v Zagrebu prvič spustila pod mejo 23 sekund (22,88), je namreč v 1. krogu SP dosegla osebni rekord z 22,78, v polfinalu pa tudi ni prav veliko zaostala za tem časom – 22,81. V svoji skupini je bila četrta, skupno pa kar 12.
»Preden sem prišla v Doho, si nisem predstavljala, da bom dvanajsta na svetu. Zelo sem vesela, res sem veliko dosegla v teh dveh dnevih, osebni rekord, normo za nastop na olimpijskih igrah in za konec 12. mesto. Po dveh težkih letih si več ne bi mogla želeti,« se je ob velikem rezultatu težkega obdobja, v katerem se je borila s poškodbami, spomnila Mihalinčeva, ki so jo tako ob nasmešku do ušes preplavile tudi solze sreče.
»Želela sem si sicer teči še hitreje kot v prvem krogu, saj tedaj tek ni bil idealen, kakšno stotinko sem želela dodati še v zavoju, a pač ni šlo. Nimam občutka, da sem kje na stezi 'puščala' čas, tudi na koncu sem držala dober ritem, hitrost mi ni padla, tako da si nimam česa očitati. Vse sem dala od sebe, zato tudi čutim precejšnjo utrujenost,« je analizirala slovenska šprinterka, ki je imela za letos v glavi še boljši rezultat: »Tega ne želim razkriti. Nekaj sem si tako prihranila za prihodnjo sezono, za katero se bom po tej uvrstitvi še bolj motivirano lotila priprav in upam še na večji napredek.« Za Mihalinčevo sezona sicer še vedno ni povsem končana, 22. t. m. jo namreč na Kitajskem čaka nastop na svetovnih vojaških igrah.
Zadovoljivo 10. mesto
Potem ko je Tina Šutej v finalu skoka s palico zasedla 13. mesto, Maruša Mišmaš pa 12. v teku na 3000 m z zaprekami, je za za zdaj najboljšo slovensko uvrstitev v Dohi poskrbela Martina Ratej. Vendar pa je bil njen celotni nastop na prvenstvu, na katerega sicer ni prišla najbolje pripravljena, po »starem sistemu«: potem ko je zanesljivo preskočila kvalifikacije – s četrtim rezultatom –, je bil finale povsem drugačna zgodba. Njen nastop se je namreč končal po prvih treh metih, najboljši poskus je meril 58,98 metra, dosegla ga je v prvi seriji. Nato je skušala stopnjevati, a tehnična izvedba za to ni bila dovolj dobra. Zanimivo, da so z njo po polovici tekmo končale še tri Čehinje, med njimi branilka naslova in svetovna rekorderka Barbora Špotakova ter evropska podprvakinja Nikola Ogrodnikova …
»Glede na sezono je 10. mesto zadovoljivo, sem pa v finalu vseeno pričakovala več. Moj cilj je bil preseči rezultat iz kvalifikacij, želela sem si met okoli 64, 65 metrov, kar bi bilo dovolj za peto, šesto mesto,« je ocenila Ratejeva.
Janežič brez presenečenja
Najboljši slovenski atlet (moški) Luka Janežič je nastope končal v 1. krogu teka na 400 metrov. Pričakovano, glede na vse, kar se je dogajalo v zadnjih tednih pred svetovnim prvenstvom, ko je nastop že povsem odpisal in odšel na dopust. S skromnim časom 46,84 je v svoji skupini zasedel 6. mesto, skupno pa je bil 33. »V tem trenutku sem sposoben teči toliko. Ne moreš pač priti z dopusta na svetovno prvenstvo in pričakovati, da boš kaj pametnega dosegel, sploh pa še po takšni sezoni, kot je za mano. Izšlo se je, kot sem pričakoval, da se bo, zato tudi nisem razočaran. Sporočilo, da grem na SP, sem dobil med dopustom in imel le teden dni časa, da se spet vsaj malo pripravim. Zadnji dnevi so bili kar težki, ker sem se dobro zavedal, da nisem na želeni ravni, tako da sem samo čakal, da pritečem v cilj in je vsega konec,« si je oddahnil, da je zadnji nastop v sezoni za njim, Janežič. Slovenski nastopi na tem SP so v veliki meri končani, ostala je le še Maruša Mišmaš, ki jo danes čaka 1. krog teka na 1500 metrov.
