Nebesna potapljačica

Irena Avbelj, plavalka in potapljačica, padalka, smučarka  – 11.093-krat  spod neba v četrt stoletja.

Objavljeno
09. oktober 2019 15.01
Posodobljeno
09. oktober 2019 15.01
Irena Avbelj, večkratna svetovna prvakinja v skokih s padalom.
FOTO: Uroš Hočevar
Eva Senčar
Eva Senčar
Prišla je s Paga, s svojega že več kot 40 let poletno-letnega zatočišča, in že odhaja v Kalifornijo, kjer bo slavnostno sprejeta v mednarodno združbo slavnih padalcev Hall of Fame. Vmes se je v domačih Medvodah ustavila za nekaj dni; na bližnje Zbiljsko jezero je pribrzela z vespo.

Naša najuspešnejša in svetovno uspešna padalka se izpod neba na zemeljska tla ni spustila že sedem let, a to že zdavnaj ni več pomembno, navsezadnje ji športnega duha in telo hrani marsikaj; tudi vse tisto, kar je negovala od otroštva. Recimo plavanje, potapljanje in znanje, ki si ga je o gibanju pridobila na fakulteti za šport in je zdaj pomemben del več let trajajoče rehabilitacije po hudi poškodbi pri skoku s padalom leta 2011 na evropskem prvenstvu v Kikindi. Nasledek njenega truda je, česar sama ni izrekla, lepo oblikovano telo, da bi pri številki za njenih 53 let zlahka zamenjali vrstni red.


Včeraj ste prispeli s Paga, danes se srečava ob jezeru. Na družabnem omrežju sem vas našla kot potapljačico, zato sem najprej pomislila, da ste padalstvo nadomestili z aktivnim potapljanjem, in se spraševala, ali ste inštruktorica in ali se nemara ne udeležujete tekmovanj.


To je ta del moje fizične aktivnosti, ki mi koristi že vse od poškodbe. Nekdo bi temu rekel rekreacija, jaz pa rečem rehabilitacija.


V vaši naravi je tekmovalnost, niste se predali, potem ko ste tako tragično in dobesedno pristali na trdih tleh.


Tekmovalnost ti da šport.


Zagotovo, a pomislite, pri dvajsetih ste se vpisali v tečaj padalstva, za to so že potrebni predvsem pogum, nagnjenje k avanturizmu, tveganju, kar vse vodi tudi v tekmovalnost.


Imate prav, res so me privlačili taki športi, odkrivanje nečesa novega. Želite, da grem s pripovedjo povsem nazaj, ko sem se vpisala k padalcem? Bil je čas, ko v reprezentanci podvodne orientacije nisem bila več dovolj aktivna, zavedala sem se tega. Iskala sem šport, v katerem bom začetnica pri dvajsetih, pa da bom lahko tekmovala. Padalstvo me je zanimalo, nisem pa si niti malo zamišljala, kaj vse bom v njem dosegla. Športno sem se vzgajala pri plavanju in gimnastiki. Plavati sem začela z vstopom v osnovno šolo, ker me je spodbudila mama, ki je bila dobra prijateljica plavalne učiteljice, če se prav spomnim. Prvi namen plavalnih uric je bil povsem drugačen, obe s sestro dvojčico Olgo naj bi imeli težave s hrbtenico, kar so ugotavljali na zdravniških pregledih. Danes sicer menim, saj se teh najinih težav ne spominjam, da smo to bili generacija slabih hrbtenic, tako kot je bila generacija operiranih mandljev, kot nekakšen trend v obdobjih preventivne zdravstvene oskrbe otrok. Vstopila sem v dnevni plavalni ritem, seveda se kot otrok nisem spraševala, ali je to že načrtno urjenje za vrhunski šport. Plavanju so sledili plavutkarji hitrostno plavanje s plavutkami v bazenu, kjer so trenirali tudi tisti, ki so se ukvarjali s podvodno orientacijo. In tako sem se jim pridružila, ko sem leta 1982 opravila še potapljaški izpit.


Priznam, da za podvodno orientacijo slišim prvič. Je potapljač v podvodni obleki?


Psihični napor zahteva pazljivost v vsakem trenutku, saj se razmere v zraku nenehno spreminjajo.


Čim manj naj bi bil oblečen. Plavaš s plavutkami ali celo monoplavutko, čim bolj stegnjen, da si zaradi manjšega upora hitrejši, z rokami pa pred sabo rineš jeklenko z zrakom. Na njej so pritrjeni krilca s propelerjem, kompas, globinomer, ploščica s podatki. Pod vodo iščeš orientirje, razdalja in kurz sta določena, v slabo vidljivi vodi plavaš med orientirji, ki so v medsebojni oddaljenosti od 50 do 100 metrov. Ne vem, kako je danes s to disciplino, a zdi se mi, da je v tujini bolj razširjena. V reprezentanco je bilo lahko priti, saj sem bila na državnih tekmah vedno na 4. ali 5. mestu in sem imela zaradi plavanja tudi dovolj kondicije.


In potem za vas, kot že izurjeno padalko, pozneje nastopanje na velikih prvenstvih psihično ni bilo preveč stresno.


Res je bila to moja velika prednost. Za tekmovalca je še posebno pomembno, da psihično predela spopadanje s samim seboj na tekmi, saj se mi trening nikoli ni zdel prenaporen. Padalstvo je psihično bolj naporno kot fizično. Saj, kaj pa sem naredila, ko sem se odpravila na skok. Peljala sem se gor, dol skočila in ob tem upravljala padalo. Na prvi pogled to fizično ni naporno. A denimo po osmih zaporednih skokih na treningu sem bila uničena, kot če bi tekla maraton. Psihični napor zahteva pazljivost v vsakem trenutku, saj se razmere v zraku nenehno spreminjajo. Če vzamemo disciplino skok na cilj: dogaja se v naravi, v mikroklimi, pomembni so zračni tokovi. Najbolje sem poznala leško letališče, globalno gibanje ozračja tam, a je bil vsak skok drugačen. Ob vsem je ključna še pazljivost glede opreme, vse skupaj odloči uspešnost skoka.


Nadarjeni za šport, za padalstvo?


image
Veliko hodi, predvsem s palicami, največ pa kolesari.
FOTO: Uroš Hočevar


Kot otroka naj bi bili s sestro enojajčno dvojčico preživahni, zato so naju usmerjali v šport in nama usmerili to neustavljivo energijo. Pozneje sva obe študirali na fakulteti za šport. Menim, da talent brez urjenja, trdega dela in tekmovanj ne pomeni kaj dosti. Danes pa, mimogrede, se glede naju s sestro pošalim; rada rečem, ona se je podala v družinske vode, jaz v padalske.


Leta 1992 ste vstopili v Slovensko vojsko in bili poveljnica šolskega padalskega oddelka.


Kot uspešni civilni padalci smo se udeleževali tudi svetovnih vojaških padalskih tekmovanj, kjer smo osvojili kolajne. V tem času sem zaključevala študij in veliko se je vlagalo v promocijo Slovenije. Iz TO se je oblikovala Slovenska vojska ter v njej padalske enote, ki povsod veljajo za elitne, in tako so nas povabili vanjo.


Fascinantno se sliši, da ste skočili, natančno kolikokrat ne vem, vem pa, da je bilo več kot 11.000 skokov, in da ste osvojili 37 medalj na svetovnih prvenstvih.


11.093-krat sem skočila od leta 1986, ko sem začela v klubu, do usodnega skoka v Kikindi leta 2011, to je doba četrt stoletja A moja prijateljica Američanka, uspešna izvrstna padalka in pilotka potniških letal Cheryl Stearns, ki je bila tudi moja velika konkurentka, je že opravila 20.000 skokov. Pri njej bom stanovala ob sprejemu v dvorano slavnih padalcev, kot tudi ona biva pri meni, kadar je v Sloveniji.


Sprejem v Hall of Fame v Perrisu bo prestižnega pomena tudi za slovenski šport. Na domači strani mednarodnega padalskega muzeja in dvorane slavnih sem prebrala uvodno misel, da kot ima vsak šport svoj delež junakov, jih ima tudi padalstvo, in tisti, ki vstopijo v dvorano slavnih, so pomagali soustvarjati šport, kakršen je danes.


Vabilo letalskega centra, naj se 19. oktobra udeležim sprejema v dvorano slavnih, je prišlo nepričakovano – in me tako lepo presenetilo –, saj še do lani, ko so me nominirali, nisem vedela, da obstaja tak muzej. Kot sem izvedela, me je predlagal neki avstralski padalec, ki je bil vedno na tekmovanjih in je bil predsednik mednarodnih komisij. Seveda o sprejetju nato odloča komisija, vsako leto se dvorani priključi 10 novih članov.


Pomislim, da ve tudi za vaše dolgoletno prizadevanje za odpravo poškodb in za iztrženje odškodnine, zagotovo so tudi predvsem tehnični zapleti odmevni med padalci.


Verjetno, da se ve.


Kolikokrat ste že morali odgovoriti na vprašanje, kaj se je takrat zgodilo?


Zaplet s padalom tik pred pristankom je uradna razlaga. Nerada pojasnjujem podrobnosti, ker je tako strokovno, vse prevečkrat pa so me v medijih narobe citirali, ker so napačno razumeli. Padalo je bilo odprto, a zaplet je nastopil dve sekundi pred pristankom in ga zaradi prekratkega časa nisem mogla reševati. Če bi se to zgodilo na višini 300 metrov, bi zmogla brez težav. Ves zaplet je treba pogledati v tekmovalnem delu skoka, ki je potekal v prostem padu. Nihče niti ni videl, kaj se je zgodilo. Poleg tega sem bila na vrsti zjutraj, ena prvih na prizorišču. Ni mi uspelo pogledati navzgor. Ah, tega je bilo že toliko napisanega, ta del bi rada že enkrat končala. Razočarana sem zaradi vseh pravnih manevrov, ki se jih je posluževal in se jih poslužuje moj bivši delodajalec, zaradi dolgotrajnih mučnih postopkov. Navsezadnje je bila odločitev sodišča jasna.


Na začetku ste mi rekli, da je vaš vsakdanjik ena sama rehabilitacija.


Shujšala sem za pet kilogramov, ki jih ne morem več pridobiti nazaj, izgubila sem mišično maso. Lahko bi si spet natrenirala določene mišice, a da bi jih obdržala, ne bi smela niti za en teden prekiniti vadbe. Ne morem več narediti določenih gibov, ne morem teči, težje hodim in zaradi poškodbe gležnja prihaja do neravnovesja, zato trpijo drugi sklepi, začenja se obraba kolka in zdravega kolena. V procesu rehabilitacije sem se ogromno naučila, vem, kaj je zame dobro, kdaj napredujem in kdaj se je treba ustaviti. Športniki ne znamo odnehati, gremo z glavo skozi zid. Bolj ko me bo bolelo, sem si mislila, hitreje se bom pozdravila. Eno leto so mi zdravniki poskušali dopovedati, da si z nepotrpežljivostjo škodujem.


In dan začnete z vajami?


Za gibljivost, za moč, kar lahko delam, sklece recimo, tiste ta pogoljufane, hrbtenica ostaja preravna, ne morem je usločiti. Vse te vaje, ki sem se jih naučila v Soči, sem se učila na novo, kako jih izvesti pravilno, morala sem pozabiti na znanje s fakultete. Veliko hodim, predvsem s palicami, največ pa kolesarim. Tretjino svoje teže lahko prenesem na roke, to možnost s pridom izkoriščam. In plavam seveda. V levi nogi nimam gleženjskega sklepa, ker se mi je po zlomu inficiral. Od takrat, ko sem bila v bolnišnici nebogljena, sem zdaj zadovoljna. Ko sem ležala tam, sem si postavila za cilj priti do stranišča. Potem pa je sledilo več in več ciljev, a po milimetrih.


Vaje za gibljivost, moč lahko delam, sklece recimo, tiste ta pogoljufane, hrbtenica pa ostaja preravna, ne morem je usločiti.


Nesreča je bila navsezadnje udarec tudi za moža in hčerko.


Še posebno za hčerko je bilo to posebno obdobje. Ravno je končala osnovno šolo in odšla na bežigrajsko gimnazijo, od koder je prav vsako popoldne zavila k meni v klinični center.


Pag je za vas sinonim za vašo prvo družino, kar pet sorojencev vas je.


Če ne bi imela ob sebi vse svoje družine in mnogo prijateljev, mi ta vrnitev ne bi uspela. Na Pag smo prej hodili poleti, zdaj pa mi pomaga pri rehabilitaciji in tam sem pogosto tudi čez leto. Sploh pa sem tam lahko več na kolesu, zdravniki tudi svetujejo več sonca zaradi vitamina D. Potapljati pa se grem po navadi v Egipt, seveda s plavutkami plavam tudi na Pagu. Rada se pridružim skupini, podamo se na potapljaški safari. Potrebujem sicer malo pomoči pri oblačenju opreme, plavutka je zaradi zatrjenega gležnja kot zavora, čeprav sem si našla mehko, prilagodila sem tudi plavanje.


Kako si predstavljate svojo prihodnost?


Živim od dneva do dneva, ne razmišljam vnaprej, želim izkoristiti trenutek, sproti reševati probleme. Danes si in jutri te ni več. To frazo danes razumem, z vsem, kar sem videla in doživela, jo lahko. Taka izkušnja te spremeni. Včasih sem šla mimo malenkosti, nisem jih opazila, nenehno si v hitenju, kar ne velja le za športnike. Telo je neverjetno sposobno, vztrajno, uporno, a vseeno pride trenutek, ko ga je treba poslušati, ko opozori, da ne zmore več.


Imate še bolečine?


Zaradi okvare živcev se spopadam z nevropatsko bolečino. Najprej sem se z zdravili. A sem postajala vse bolj odsotna, kot da bi ona prava Irena zaostajala za mano, me spremljala kot senca. Zdravniki so bili odkriti in mi priznali, da se od nas učijo, da je vsaka bolečina drugačna. Že prej sem bila proti zdravilom in sem se na neki točki odločila, da je dovolj. Neprespane noči, ko imam požar v telesu in žareče krogle, nadoknadim čez dan. Saj mi nikamor ni treba, zdaj imam čas. Edina bolečina, pravijo, ki je brez funkcije, je ta nevropatska, neka napaka pri živčnih prevodih, ki pošiljajo napačne signale.


Kaj ste nazadnje prebrali?


Avtobiografijo Michelle Obama. Rada imam biografije.


Jo boste napisali o sebi?


Ne, ne (smeh), športniki smo bolj za miganje.