Negotovost je edina stalnica

Kako bo videti rekreacija v zaprtih prostorih čez dva meseca, lahko le ugibamo.
Fotografija: Slovenska fitnes iniciativa si prizadeva, da se zaprtje fitnesov ne bi ponovilo jeseni. FOTO: Eric Gaillard/Reuters
Odpri galerijo
Slovenska fitnes iniciativa si prizadeva, da se zaprtje fitnesov ne bi ponovilo jeseni. FOTO: Eric Gaillard/Reuters

Koronavirus je fitnes industrijo prizadel močneje kot večino ostalih športno rekreativnih panog. Medtem ko ima skoraj vsak rekreativec doma tekaške copate ali cestno kolo, je občutno manj tistih, ki imajo v garaži kletko za dvigovanje uteži. In ko so se marca letos zaprla fitnes središča po vsej Sloveniji, je tako za ponudnike (fitnes centre) kot tudi za uporabnike (rekreativce) nastopil dvomesečni fitnesovski mrk.

Če je zaprtje fitnesov za drugo skupino pomenilo predvsem kakšen kilogram več ali manj – odvisno od tega, ali je vadeči hujšal ali pridobival mišično maso –, je za prvo pomenil predvsem izpad prihodkov. Ali pa tudi ne.


Razlike


Dogovorila sva se za termin in uro. Nekaj minut prej sva se slišala. »Si pripravljen?« »Sem.« »Okej, začniva.« Oba sva nastavila kamero in začela trening, je osebni trener in diplomant ljub­ljanske fakultete za šport Blaž Zupan jedrnato opisal, kako je v grobem videti priprava na osebno vadbo rekreativcev v novi normalnosti.

Slovenska fitnes iniciativa si prizadeva, da se zaprtje fitnesov ne bi ponovilo jeseni. FOTO: Eric Gaillard/Reuters
Slovenska fitnes iniciativa si prizadeva, da se zaprtje fitnesov ne bi ponovilo jeseni. FOTO: Eric Gaillard/Reuters


Da je mogoče povsem dostojno trenirati tudi v dnevni sobi, smo vedeli že dolgo pred izbruhom covida-19. Trebušnjaki, sklece, vaje za hrbet, za stabilizacijo trupa … Za vse našteto je dovolj udobna podlaga na dveh kvadratnih metrih prostora. Pa vendar nas je prav pandemija spodbudila k razmisleku, kaj vse je še mogoče postoriti v zavetju doma. In če se rast števila okužb v prihodnjih tednih ne bo ustavila, bomo verjetno morali spomladansko lekcijo kmalu ponoviti.

V zadnjem obdobju so se uveljavile skupinske in individualne vadbe prek zooma ali videoklica. Zupana smo vprašali, v čem se te razlikujejo od običajnih treningov v živo. »Ko trenirava v fitnesu, stranki običajno pokažem vajo samo enkrat in razume, kaj mora storiti. Prek videoklica to ni mogoče. Vajo moram ponoviti večkrat in vsakič nastaviti malo drugačen zorni kot kamere,« je omenil prvo očitno razliko. Druga se kajpak navezuje na rekvizite in orodja, ki jih je doma neprimerljivo manj kot v fitnes središčih. »Treba je prilagajati program treninga in vaje. Problem je lahko tudi strop, ki ni tako visok kot v fitnesu, pa oprema – predvsem na začetku karantene, ko si je nihče ni mogel niti kupiti. Morali smo improvizirati, namesto uteži smo uporabljali plastenke, napolnjene z vodo, ali obtežene vrečke …« je našteval sogovornik.


Kanček empatije


Slovenska fitnes iniciativa si prizadeva, da se zaprtje fitnesov ne bi ponovilo jeseni. »Verjamemo, da bo država razumela in sprevidela naše stališče in dejstva ter nam v prihodnje zgolj pomagala, da nadaljujemo svoje poslanstvo – skrb za boljši imunski sistem državljanov, za boljše zdravje državljanov vseh starosti. Slovenska fitnes industrija si zasluži kanček empatije naših vodilnih, računamo pa na podporo in pomoč, kot jo je zagotovila drugim gospodarskim panogam,« je povedal Marko Geršak, pobudnik Slovenske fitnes iniciative.

Osebna vadba temelji na osebnem stiku, ki je, kakorkoli obračamo, prek videoklica okrnjen. FOTO: Eric Gaillard/Reuters
Osebna vadba temelji na osebnem stiku, ki je, kakorkoli obračamo, prek videoklica okrnjen. FOTO: Eric Gaillard/Reuters


Če se njihove želje ne bodo uresničile, utegne število vadb prek videoklica kmalu znova narasti. Pa se bodo te oblike vadbe v prihodnje razbohotile, četudi bi bilo, denimo, kmalu konec pandemije? Zupan pravi, da kot pri večini drugih stvari v življenju obstajajo argumenti za in proti. »Ravno v teh dneh mi je ena od strank rekla, da bi si želela vadbo prek videoklica nadaljevati. Pred izbruhom koronavirusa je hodila v fitnes dvakrat na teden – imela je preveč natrpan urnik, da bi dodala še en trening, saj ji pot v fitnes vzame veliko časa. Zdaj pa opaža, da bi lahko tretji trening opravila doma. S tem sva skorajda prisiljena, da popestriva vadbo, hkrati pa je dobra varovalka pred monotonostjo vadbe tudi vsakotedensko menjavanje lokacije.«

Še ena prednost za stranke je cena. Osebna vadba »eden na enega« je običajno nekaj evrov na uro cenejša od vadbe v živo. Nekdo, ki pol leta trenira trikrat na teden, lahko s pet evrov cenejšo vadbo prihrani več kot štiristo evrov. Na drugi strani so na boljšem tudi osebni trenerji, saj ne izgubljajo časa z logistiko. Tako lahko delajo z več strankami in jim ni treba plačevati za najem prostora.

Kljub vsem prednostim so slabosti precej bolj očitne. Osebna vadba temelji na osebnem stiku, ki je, kakorkoli obračamo, prek videoklica okrnjen. »Trener bistveno težje vodi trening. Ne sliši, kako zadihan je varovanec, in ne vidi, kako močno je prepoten. Vse to so pomembni dejavniki, po katerih prilagaja intenziteto treninga. Nekaj malega mu lahko sugerira vadeči, toda običajno stranke osebnega trenerja izberejo prav zato, da jih usmerja,« je pojasnil sogovornik, ustanovitelj društva ZUP šport. »Ko se pogovarjam s kolegi, marsikdo omeni, da imajo po telefonu težave z zvokom, ki v večjih prostorih prek zvočnikov močno odmeva, zaradi česar hitro mine nekaj časa, ki bi se ga dalo porabiti koristneje.« Zato ne preseneča, da večina rekreativcev prisega na trening v živo: osebni pristop jih hkrati bolj motivira.


Težave s pridobivanjem novih strank


Problem online vadbe je tudi, da je konkurenca neprimerljivo večja kot »offline«. Medtem ko se inštruktorji fitnesa v živo borijo s konkurenco, omejeno na njihov kraj ali regijo, se na spletu z vsem svetom. Veliko je tudi dumpinga in zastonjske vadbe dvomljive kakovosti, ki kljub temu premami marsikaterega rekreativca. »Čeprav smo po začetku karantene v ponudbo takoj dodali vadbe prek videoklica in jih oglaševali na družbenih omrežjih, nismo tako privabili nobene nove stranke. Vsi, ki so se odločili za to obliko, so pri nas trenirali že pred tem. Se mi pa zdi, da bi se kombinacija vadbe v živo in od doma lahko ohranila. Kot sem opisal že s primerom svoje varovanke, je zelo primerna za ljudi, ki imajo veliko obveznosti,« je napovedal Zupan.

FOTO: Eric Gaillard/Reuters
FOTO: Eric Gaillard/Reuters


Zdaj je sicer težko reči, ali bo tovrst­na vadba nuja v jeseni 2020. A v trenutku, ko se bodo zaprli fitnes centri, bodo prednosti vadbe v živo štele prav malo. Morda se bodo morali rekreativci doma ob zalogi kruha, makaronov, olja, kakava in toaletnega papirja oskrbeti še z elastikami, utežmi, olimpijskimi ročkami, blazinami ...

Komentarji: