Nekdanji rokometaš se zdaj dokazuje v mešanih borilnih športih in glasbi (VIDEO)
Luka Podkrajšek se bo v nedeljo zvečer v kletki sredi dvorane Tivoli boril za pas WFC v kraljevski kategorji.
Odpri galerijo
Luka Podkrajšek se bo pojutrišnjem v dvorani Tivoli boril za pas WFC v težki kategoriji. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – Kdo ve, kje bi bil Luka Podkrajšek zdaj in kaj bi počel danes, če si v otroštvu ne bi huje poškodoval roke. Zaradi zapletenega zloma je namreč dolgo ni mogel iztegniti, kar je bilo tudi krivo za to, da je naposled prenehal igrati rokomet. Kdor ga pozna od mladih nog, pravi, da je bil zelo nadarjen rokometaš. Zatem se je več let »iskal« in se našel v mešanih borilnih športih (MMA).
»Že od nekdaj sem se navduševal nad kontaktnimi športi, kakršen je, denimo, tudi rokomet, ki je sicer v osnovi zelo grob. A ko na igrišču narediš prekršek in greš čez rob, dobiš rdeči karton. V ringu ali kletki se takrat, ko se v rokometu ali katerem drugem športu vse skupaj konča, šele zares začne. Za borilne športe sem se v prvi vrsti odločil zaradi adrenalina, ki spremlja dvoboje, povrhu rad preizkušam svoje meje in se dokazujem samemu sebi,« je 30-letni borec iz Šmartnega pri Litiji, ki se bo pojutrišnjem v glavnem obračunu spektakla WFC Brave v ljubljanski dvorani Tivoli udaril za pas v težki kategoriji z Viktorjem Vasićem iz BiH, razkril, kaj je pretehtalo, da se je odločil trenirati MMA.
Da gre za izjemno zahteven šport, se vsakič znova prepriča na treningu (v klubu Black Box ter pri trenerjih za tajski boks Franciju Grajšu v Nak Muayu in Mirku Vorkapiću v T'n'T Gymu, pri mojstru za ju-jitsu Tonetu Vrhovcu in trenerju za moč Simonu Grižonu), kako brutalen je, pa je na lastni koži občutil v vseh treh dosedanjih profesionalnih borbah, ki jih je v svojo korist odločil s prekinitvijo.
»V prvi sem Srbu Đorđeju Jovičiću zlomil spodnjo čeljust, v drugi mi je Libanonec Mike Azab prelomil ščitnik za mednožje, v tretji pa sem si proti Tadeju Dajčmanu zlomil dlančno kost na desni roki,« je naštel Podkrajšek in pristavil, da stokilogramskega tekmeca, ki prav tako trdo trenira, pač težko onesposobiš (kar je po njegovem namen borilnih športov) z besedami.
Ob športu in šahu pomembno vlogo v njegovem življenju igra glasba (kot LP je izdal že dve plošči v hiphopu), zdaj se je kot samouk vrgel še v produkcijo elektronske glasbe. Uživa v pisanju različnih tekstov (rad bi ustvaril dober scenarij), spogleduje pa se tudi z igralstvom. V Los Angelesu je leta 2015 celo opravil kratek tečaj igre, je zaupal 186 centimetrov visoki in 105 kilogramov težki Šmarčan, ki ima od lani tudi licenco za osebnega trenerja. To delo ga sicer nadvse veseli.
Za konec se je vrnil k nedeljskemu tivolskemu obračunu z Vasićem in presenetil z napovedjo. »Tekmecu bi dal 70 odstotkov možnosti za zmago, sebi pa le 30. Viktor je pač višji in bolj izkušen kot jaz,« je ocenil Podkrajšek in pribil, da ljudje pogosto prehitro kritizirajo poražence, saj največkrat ne poznajo ozadja oziroma vzroka za poraz. Zato jim ob tej priložnosti sporoča citat iz ene svojih pesmi: »Ne rabim svetovalcev, gurujev, life coachev, še najbolj boš pomagal, če za par minut boš molčal.«
»Že od nekdaj sem se navduševal nad kontaktnimi športi, kakršen je, denimo, tudi rokomet, ki je sicer v osnovi zelo grob. A ko na igrišču narediš prekršek in greš čez rob, dobiš rdeči karton. V ringu ali kletki se takrat, ko se v rokometu ali katerem drugem športu vse skupaj konča, šele zares začne. Za borilne športe sem se v prvi vrsti odločil zaradi adrenalina, ki spremlja dvoboje, povrhu rad preizkušam svoje meje in se dokazujem samemu sebi,« je 30-letni borec iz Šmartnega pri Litiji, ki se bo pojutrišnjem v glavnem obračunu spektakla WFC Brave v ljubljanski dvorani Tivoli udaril za pas v težki kategoriji z Viktorjem Vasićem iz BiH, razkril, kaj je pretehtalo, da se je odločil trenirati MMA.
Da gre za izjemno zahteven šport, se vsakič znova prepriča na treningu (v klubu Black Box ter pri trenerjih za tajski boks Franciju Grajšu v Nak Muayu in Mirku Vorkapiću v T'n'T Gymu, pri mojstru za ju-jitsu Tonetu Vrhovcu in trenerju za moč Simonu Grižonu), kako brutalen je, pa je na lastni koži občutil v vseh treh dosedanjih profesionalnih borbah, ki jih je v svojo korist odločil s prekinitvijo.
Poškodbe sestavni del borilnih športov
»V prvi sem Srbu Đorđeju Jovičiću zlomil spodnjo čeljust, v drugi mi je Libanonec Mike Azab prelomil ščitnik za mednožje, v tretji pa sem si proti Tadeju Dajčmanu zlomil dlančno kost na desni roki,« je naštel Podkrajšek in pristavil, da stokilogramskega tekmeca, ki prav tako trdo trenira, pač težko onesposobiš (kar je po njegovem namen borilnih športov) z besedami.
Ob športu in šahu pomembno vlogo v njegovem življenju igra glasba (kot LP je izdal že dve plošči v hiphopu), zdaj se je kot samouk vrgel še v produkcijo elektronske glasbe. Uživa v pisanju različnih tekstov (rad bi ustvaril dober scenarij), spogleduje pa se tudi z igralstvom. V Los Angelesu je leta 2015 celo opravil kratek tečaj igre, je zaupal 186 centimetrov visoki in 105 kilogramov težki Šmarčan, ki ima od lani tudi licenco za osebnega trenerja. To delo ga sicer nadvse veseli.
Za konec se je vrnil k nedeljskemu tivolskemu obračunu z Vasićem in presenetil z napovedjo. »Tekmecu bi dal 70 odstotkov možnosti za zmago, sebi pa le 30. Viktor je pač višji in bolj izkušen kot jaz,« je ocenil Podkrajšek in pribil, da ljudje pogosto prehitro kritizirajo poražence, saj največkrat ne poznajo ozadja oziroma vzroka za poraz. Zato jim ob tej priložnosti sporoča citat iz ene svojih pesmi: »Ne rabim svetovalcev, gurujev, life coachev, še najbolj boš pomagal, če za par minut boš molčal.«
