Neodmeven, a po vsebini enak svetovnim aferam

Doping v Sloveniji: doma najbolj testirani atleti, kolesarji in nogometaši. V tenisu v zadnjih letih niti enega domačega testa.

Objavljeno
05. april 2016 23.20
Velika Britanija,Birmingham,04.03.2007,Jolanda Ceplak na evropskem prvenstvu.Foto:Matej Druznik/DELO
Vito Divac
Vito Divac

Ljubljana – Ko prebiramo o velikih dopinških škandalih z Benom Johnsonom, Diegom Maradono, Lanceom Armstrongom, Tysonom Gayem, Marion Jones in Balcom, španskim zdravnikom Efumeianom Fuentesom in Puretom, ruskimi atleti, Mario Šarapovo in britanskim zdravnikom Markom Bonarjem v glavnih vlogah, so slovenski dopinški primeri videti mačji kašelj.

A le po odmevnosti. Po vsebini jemanja prepovedanih učinkovin so seveda povsem enaki omenjenim. Med 34 slovenskimi dopinškimi primeri je bil zagotovo najbolj odmeven tisti Jolande Čeplak, ki je leta 2007 padla na testu eritropoetina (EPO). Veliko je bilo napisanega tudi o Heleni Javornik in Igorju Majcnu ter Tadeju Valjavcu, ki sicer ni bil pozitiven na testu, a so ga, kot edinega doslej v Sloveniji, kaznovali zaradi neskladja biološkega potnega lista. Zanimivo pa je, da več ko je primerov, manj je doma medijskega pribijanja na »sramotilni steber«. Tudi športniki in še zlasti športnice so postali bolj zviti. Nekoč popolnemu zanikanju, ki se je, z zelo redkimi izjemami, vedno končalo s kaznijo, v zadnjem času sledijo priznanja, nekakšna »kesanja«. S priznanjem, da je jemala »meldonij« v zdravstvene namene, pred objavo pozitivnega testa (bržkone je bil del nekega dogovora) je najbolje plačana športnica na svetu Maria Šarapova zagotovo dodobra skrhala ost medijev, ki bi jo v nasprotnem primeru zagotovo očrnili, če že ne »pribili na križ«. Enako je naredila tudi zadnja dopingirana v slovenskem športu, plavalka Tanja Šmid.

Lani 229 testov

Kot obljublja Jani Dvoršak, direktor Sloado (Slovenske protidopinške agencije) naj bi v Sloveniji v kratkem rešili tri aktualne primere (plavalke in dveh kolesarjev). Največ pozitivnih primerov v zgodovini slovenskega dopinga – po deset – je bilo v kolesarstvu in atletiki, ki sta sicer tudi najbolj dejavna, saj imata svoj program boja proti dopingu že skoraj dvajset let. Največkrat zlorabljene snovi so efedrin (6 primerov), THC (4) ter eritropoetin in testosteron (3 primeri). Bolj kot analiza slovenskih dopingirancev je zanimivo delovanje protidopinške agencije. Dvoršak pravi, da je finančno močno podhranjena, kar navsezadnje povedo tudi številke o testiranjih. V letu 2015 je opravila 229 testov od tega zunaj tekmovanj le 63 oziroma 27,5 odstotka. Med 16 športi denimo ni skokov na smučeh in jadranja. Zelo skrb zbujajoč pa je podatek, da so testirali le 3,9 odstotka kategoriziranih športnikov in športnic oziroma da je 166 testov na tekmah oziroma tekmovanjih Sloada opravila v sodelovanju le s štirimi zvezami – nogometno, kolesarsko, atletsko in košarkarsko (slednje letos ni v programu), na lastno pobudo pa v sodelovanju z zvezo za triatlon ter na DP v plavanju. Najbolj dejavna, z več kot polovico testov, je nogometna zveza.

Dvoršak je pojasnil, da zaradi omejene finančne podpore ambiciozno postavljenega in bolj celovitega programa enostavno ni moč izvesti. Dejstvo pa je tudi, da je večina slovenskih vrhunskih športnikov v programih mednarodnih zvez in WADA. Sloado je imela lani na voljo 326.066 evrov, od tega je za program ozaveščanja Erazmus dobila 97.894. Od ministrstva za šport je dobila 80.000 evrov, od Fundacije za šport 51.500 od OKS-ZŠZ pa 15.040 evrov. Lastnih prihodkov je 25 odstotkov oziroma 81.632 evrov. V primerjavi z letom 2014 je raven financiranja dopinških testov ostala povsem enaka – okrog 107.500 evrov. Ob vseh številkah in testih je jasno, da je slovenski šport med najmanj nadzorovanimi v svetu. To pa ni težava Sloado, ampak države in seveda športnih organizacij na čelu z olimpijskim komitejem.

Tenis brez nadzora

»V Sloveniji delamo tam, kjer so zveze pripravljene sodelovati v programih. V najbolj rizičnih športih, kot so atletika, kolesarstvo in plavanje, dopolnjujemo programe mednarodnih zvez in WADA, ki nadzorujejo le najboljše. Če bi imeli dovolj denarja za širok program delovanja, bi vanj zagotovo vključili tudi tenis,« je odgovoril na vprašanje, zakaj v minulih letih ni bil doma dopinško preverjen niti en teniški igralec oziroma igralka, čeprav jih je uradno registiranih 1562. Simptomatična za razumevanje težav Sloado je zagotovo analiza in primerjava testiranj v tenisu, ki slovi v svetu kot eden najbolj nedotakljivih športov.

V »belem športu«, v katerem za nagrade razdelijo okrog 300.000 milijonov dolarjev, za doping pa so donedavna namenili le dober poldrugi milijon, so še ne tako dolgo nazaj naredili med 5 in 11 odstotkov testov zunaj tekmovanj, medtem ko so jih v kolesarstvu, atletiki in plavanju krepko prek 60 odstotkov. Šele zadnja leta se to razmerje približuje najbolj testiranim športom. »Črna labodinja« Šarapova seveda ni osamljena v dopinškem objemu. V njem so bili tudi Andre Agassi, John McEnroe, Mats Wilander, Greg Rusedski, Richard Gasquet, Marin Čilić, Viktor Troicki, Petr Korda, Martina Higins ...

V sozvočju s svetovnim tenisom je seveda tudi slovenski. Res je sicer, da je bilo lani enajst slovenskih tenisačic in tenisačev testiranih v okviru mednarodne zveze, a so vsi na minimalnem programu enega do treh testov. Redno so bili pod nadzorom v minulih petih letih Polona Hercog, Katarina Srebotnik in Andreja Klepač. Zunaj tekmovanj sta bili testirani le Hercogova in Srebotnikova, in to le v letih 2011 in 2012. Gregor Žemlja denimo v zadnjih dveh letih ni bil testiran niti enkrat!

Dvoršak zatrjuje, da v Sloado nimajo podatkov, da bi katerikoli slovenski športnik jemal ruski »stimulans« meldonijum. »Iz 2015., ko je bil ta preparat na opazovanju oziroma monitoringu, nimamo podatkov, čeprav smo WADA prosili za imena morebitnih uživalcev. Vse podatke o poskusnih testih ima WADA in jih ne da,« je zaokrožil pogovor o teniških dopiških testih doma, meldonijumu in seveda podhranjenosti Sloada.