Nepozabni sokol med junaki youtuba (VIDEO)

Danes mineva dvajset let od smrti olimpionika Leona Štuklja, prve slovenske zvezde družbenih omrežij.

Objavljeno
08. november 2019 06.01
Posodobljeno
08. november 2019 13.05
Leon Štukelj med OI v Parizu 1924., na katerih je osvojil zlati kolajni na drogu in v mnogoboju. FOTO: Arhiv Dela
Slovenija je od osamosvojitve med najuspešnejšimi državami po dobljenih olimpijskih kolajnah na prebivalca. Ob prvih nastopih pod petimi raznobarvnimi krogi je bil njen največji mednarodni zvezdnik vendarle skromen mož, ki je žel vrhunske gimnastične uspehe kot član kraljevine Jugoslavije. Širša slovenska javnost je Leona Štuklja bolje spoznala šele na OI v Barceloni leta 1992, svetovna pa štiri leta pozneje v Atlanti. Danes mineva 20 let od njegove smrti pri častitljivih stotih letih.

»Pierru de Coubertinu se ni niti sanjalo, kaj se bo razvilo iz njegove olimpijske zamisli. Šport je postal največja grupacija svetovne družbe. Če njegove prvinske vrednote prenesemo v današnji čas in mu dodamo neverjetne razsežnosti, ki jih ima olimpizem, je to velika podpora prizadevanjem za mir. Profesionalizacijo športa je povzročil razvoj. Amaterizem, ki je zaznamoval moje obdobje, je bil bolj vzgojen in ponižen, človeku je dal bistveno več impulza na normalno življenje, kot ga dobijo športniki danes,« je vztrajal Štukelj dan pred začetkom olimpijskih iger v Atlanti, ko sva s kolegom Vitom Divcem med intervjujem za Delo komajda sledila njegovim iskrivim mislim ter sprehodom skozi čas in različne življenjske postaje, čeprav sva bila s seštevkom najinih let za dve desetletji mlajša. Naslednjega večera je bil neuničljivi sogovornik tema razprav po svetu.

image
Občudoval ga je tudi nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch (desno). FOTO: Tomi Lombar


Epidemijo navdušenja in ponosa je izzval le 161 centimetrov visoki starec, ko je strumno zakorakal na osrednji oder med otvoritveno slovesnostjo iger v Atlanti. Kot takrat najstarejši živeči dobitnik zlate olimpijske kolajne se je na odru pridružil telovadcema Nadii Comăneci in Vitaliju Ščerbu, atletoma Bobu Beamonu in Carlu Lewisu, plavalcema Dawn Fraser in Marku Spitzu, skakalcu v vodo Gregu Louganisu in boksarju Teofilu Stevensonu, medtem ko se je Mohamed Ali pripravljal na prižig olimpijskega ognja. Druščina živih legend je bila popolna, največje ovacije pa je požel Štukelj. Ko je uradni napovedovalec razkril, da je star že 97 let, gledalci niso mog­li verjeti svojim očem, saj je poskakoval kot mladenič in živahno odzdravljal navzočim. Med njimi je bil tudi takratni predsednik ZDA Bill Clinton s soprogo Hillary, ki je v znak odobravanja močno stisnil pest in vzkliknil: »Yes!«

image
Na otvoritveni sloves­nosti iger v Atlanti je navdušil športni svet. FOTO: Reuters

 

Bolje pomilostiti kot obsoditi


Posnetek je bil viralen še pred množičnim izbruhom družbenih omrežjih, po katerih kroži še danes. Celo hollywoodski producenti so pokazali zanimanje, da bi posneli film o nekdanjem telovadcu iz majhne Slovenije, ki je dobil kar 20 kolajn na največjih tekmovanjih, od teh šest na olimpijskih igrah (tri zlate v Parizu leta 1924 in Amsterdamu leta 1928 na drogu, krogih in v mnogoboju) in enajst na svetovnih prvenstvih. Njegova zbirka bi bila bržkone še bogatejša, če ne bi jugoslovanska reprezentanca izpustila iger v Los Angelesu leta 1932 zaradi previsokih stroškov in če si ne bi konec tistega leta poškodoval hrbtenice. Štiri leta pozneje, takrat star že skoraj 38 let, je dobil srebrno kolajno na OI v Berlinu ter se posvetil svojemu poklicu. Že med dejavno športno kariero je dokončal študij prava ter deloval kot sodnik v rodnem Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti 8. novembra 1999, toda ker si je bil po drugi svetovni vojni navzkriž z oblastmi zaradi svojih političnih pogledov, so mu prepovedali oprav­ljati sodniški poklic in ga za kratek čas celo zaprli.
»V Parizu me je leta 1924 navdušil plavalec Johnny Weissmüller, ki je pozneje zaslovel kot Tarzan, v Berlinu sem se slikal z atletom Jessejem Owensom, ki je sesul v prah Hitlerjev mit o nadvladi arijske rase. Jaz pa sem v športu našel tisto najbolj prvinsko – veselje do življenja.«

image
Telovadci treh rodov na OI v Barceloni. Z leve Lojze Kolman, Leon ­Štukelj in Miroslav Cerar. Foto Igor Modic


Čeprav so ga v času njegovih največjih športnih podvigov častili kot junaka, je utonil v pozabo do osamosvojitve Slovenije. Težave je prenašal pokončno in spravljivo ter do smrti le štiri dni pred 101. rojstnim dnevom ponavljal, da je vsem že zdavnaj odpustil. »Po srcu sem bil vedno razsodnik o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Če si v dvomih, je bolje pomilostiti kot obsoditi,« je pojasnil svoje poglede na življenje, ki mu je prineslo vse barvne odtenke ter navdihnilo mnoge. Zgolj ob njegovi stoletnici je v prišlo v Slovenijo 165 posebnih poročevalcev iz tujine.
 

Ni hotel med filmske zvezdnike


»Sem zaprisežen telovadec. Zato se mi je zdelo smešno, da so me tlačili med filmske zvezdnike. V Parizu me je leta 1924 navdušil plavalec Johnny Weissmüller, ki je pozneje zaslovel kot Tarzan, v Berlinu sem se fotografiral z atletom Jessejem Owensom, ki je sesul v prah Hitlerjev mit o nadvladi arijske rase. Jaz pa sem v športu našel tisto najbolj prvinsko – veselje do življenja,« je razkril in se strinjal s tem, da je bil vedno zvest svojim vrednotam, ki jih je pridobil pri gimnastiki. »Sokol je postal leta 1907, ko je bil star devet let in med drugimi telovadil s slikarjem Božidarjem Jakcem, s katerim sta prijateljevala vse življenje. Sokoli so mu bili všeč, ker so lepo peli in bili lepo oblečeni, biti sokol pa je zanj pomenilo, da je bil narodno zaveden, visoko moralen, demokratičnih načel in telesno pripravljen,« je ocenil dr. Ivan Čuk o prvem slovenskem junaku youtuba.
Spomini na Atlanto še danes vzbujajo podobna čustva kot pred 23 leti, zato lahko le ugibamo, kaj vse bi Leon Štukelj doživel med OI v Sydneyju, za katere je prejel posebno povabilo prirediteljev. Toda nepozabni slovenski olimpionik, ki je navdihoval tudi velikega Miroslava Cerarja, jih žal ni dočakal.

Odločno proti dopingu

»Ena od posledic profesionalizacije športa je tudi doping. Morda so ga jemali že prej, a mi tega nismo vedeli. Vsak športnik stremi k boljšim rezultatom, če pa za to, kar naredi, dobi dobro plačilo, je treba pričakovati, da bo kdo segel tudi po nedovoljenih sredstvih. Sam ne bi nikoli tvegal zdravja za uspeh. Jaz sem v športu našel, kar sem iskal,« je bil odločen Leon Štukelj.