Nerad govorim o težavah, veliko raje iščem rešitve

Od 1. septembra je direktor Športne loterije, pred tem je bil generalni sekretar OKS in direktor vladnega direktorata za šport, zdaj si želi postati še predsednik Evropske gimnastične zveze (UEG). Nekdanji trener slovenskega gimnastičnega mojstra Mitje Petkovška, Edvard Kolar, bo v soboto na kongresu UEG v Splitu kandidiral za prvega moža evropske krovne organizacije, njegov tekmec pa bo Azerbajdžanec Farid Gajibov.

Začniva pri vaši trenutni zaposlitvi na športni loteriji. Z OKS so vas pospremili s sami pohvalami na račun učinkovitosti, kaj ste na ŠL storili v treh mesecih, česa ste se lotili najprej?

Najprej sem se lotil spremembe organizacijske strukture, prerazporeditve kadrov, zaposlil sem tri nove ljudi. Zdaj pripravljamo strategijo za naslednje petletno obdobje, enega projekta smo se že lotili – pregled učinkov zakonodaje na udeležence pri procesu iger na srečo, kar delamo skupaj z Loterijo Slovenije. Skušali bomo celostno prikazati, kako zakonodajne rešitve vplivajo na poslovno dejavnost, na igralce, na državo, na tiste, ki prejemajo od nas koncesije. Skušamo najti ravnotežje zakonodajnih ukrepov, da bi imeli vsi udeleženci primerne koristi.

Ste športen človek, bo ŠL z vami več denarja namenjala športu?

Eden prvih ljudi, ki sem jih zaposlil, je bil direktor marketinga, Luka Steiner. Pripravljamo precej široko marketinško podlago, s katero bi vzpostavili pogoje za to, da bi lahko bolj ciljano pomagali slovenskemu športu.

Bi bili lahko konkretni s številkami?

Smo v pripravi poslovnega načrta, zato o številkah ne bi govoril. Odzivi zvez in organizacij na področju športa, s katerimi smo se pogovarjali, pa so zelo pozitivni.

V zelo kratkem obdobju, od leta 2013, ste bili direktor direktorata RS, generalni sekretar OKS, zdaj direktor ŠL. Neambicioznosti vam res ne gre očitati, kaj vas žene, denar, moč?

Ne moč ne denar. Kamor grem, grem z nekim ciljem, željo, da nekaj spremenim. Ugotavljam, kaj bi se dalo bolje narediti, moj temeljni cilj je, da pomagam pri razvoju športa, naprej sem to delal zakonodajno, potem organizacijsko, zdaj pa tudi finančno. Če se ti v življenju ponudijo priložnosti, je škoda, da jih ne bi izkoristil. Ogromno ljudi ima mariskaj za povedati, a težav ne skuša reševati. Sam pa nerad govorim o problemih, veliko raje iščem rešitve in te rešitve lahko skozi vse te službe implementiram v prakso. Tako lahko nekatere spremembe tudi vodim, ne le opazujem iz ozadja.

Zdaj imate lepo funkcijo na ŠL, zakaj ste se odločili kandidirati še za predsednika UEG?

Dolga leta vsi ugotavljamo, da je gimnastika kot najbolj tradicionalna mednarodna panoga, z največjo zgodovino zaspala. Ne razvija se, kot bi se morala, zato tudi izgublja medijsko prepoznavnost in ne ustvarja okolja, v katerem bi imeli zadovoljne športnike in športnice. Če vidiš, da so nekje težave, ki se leta in leta niso rešile, in če imaš idejo, verjameš, da bi lahko pomagal, je najlažje, da se odločiš spremembe voditi. To je bil temeljni namen, cilj, zakaj sem kandidiral. Na razmislek o kandidaturi so me sicer napeljali drugi po volilnem kongresu svetovne zveze. Vzel sem si štiri mesece časa za razmislek, ali si to želim ali ne, ali lahko dam temu prostoru kaj takega, da bomo kakšen problem vsaj delno rešili. Potem sem ugotovil, da imam idejo, kako bi to lahko peljali. Šel sem do predstavnikov največjih zvez, jim predstavil svoj program in jih vprašal, če bi ga podprli, ko so prikimali, sem se odločil, da bom najavil kandidaturo.

Dvakrat ste že kandidirali v IO FIG, dvakrat neuspešno. Na mednarodnem področju vam ne gre tako dobro kot v Sloveniji ... Zakaj mislite, da bo tokrat bolje?

Tokrat sem naredil osebno veliko več, bolj sem se angažiral, imam podpornike, ki imajo v gimnastiki veliko veljavo, kot so Rusija, Velika Britanija, Nemčija, nordijski sklop, tudi znotraj balkanskega prostora. Mislim, da imam relativno dobre možnosti za izvolitev.

Katere težave bi izpostavili, da je gimnastika zadnja leta tako zašla?

Gimnastika lahko prodaja le tekmovanja, pri nas pa so tekmovalni sistemi slabi, ker so razdrobljeni. V poplavi vseh tekmovanj je treba vzpostaviti celostni tekmovalni sistem, skozi katerega se potem lahko oblikujejo produkti, ki bi bili trženjsko in medijsko bolj zanimivi, kot so danes. Oblikovati bi morali neko konkretno svetovno lestvico in seveda finančno podkrepiti tiste, ki so najuspešnejši. Če pogledamo svetovni športni prostor, so največje športne zvezde tiste, ki so bogate, ni zvezde, ki ni milijonar. Denar oblikuje interese splošne in medijske javnosti in skozi to tudi gospodarske. Gimnastika je nekoč imela zvezdnike, zdaj pa ne in pri tem izgubljamo.

Pravila se mi še vedno zdijo zelo problematična, nejasna. Epke Zonderland ima na drogu tako težavno sestavo, da lahko tudi pade in še vedno zmaga, kar povprečnemu gledalcu ne more biti logično.

Res ni logično. Tu je pomembna novost, ki jo pripravlja FIG pod novim predsednikom. Gre za digitalizacijo sojenja, gledalec pa bi lahko vseskozi med televizijskim prenosom spremljal, kaj se dogaja z izhodiščno oceno, kaj z izvedbeno, lahko bi spremljal določene biomehanske parametre, kot je višina leta, število obratov itd. Med sestavo bi bili ti podatki vseskozi na voljo in gledalci bi imeli uvid v to, kaj tekmovalci počnejo, kaj v tem okolju gravitacije premagujejo.

Ste mislili na gledalce v dvoranah, ki bi to spremljali na velikih zaslonih, saj na TV gimnastike v bistvu ni več …?

To so koraki v smeri, da bi gledanje gimnastike postalo bolj zanimivo. Zdaj na televiziji res nismo prisotni, mislim pa, da smo lahko spet. Treba je najti vzvode, da jo bodo ljudje raje gledali, da bo bolj prisotna v medijih. Da bi bila popolnoma nezanimiva, je nemogoče, ker je med tremi najbolj gledanimi športi na OI.

Kaj lahko evropska zveza sploh stori znotraj svetovne?

Svetovno zvezo moraš vedno jemati kot partnerja, ne kot nasprotnika. Kot predsednik UEG si član IO FIG in to je prvi pomembni korak. Če Evropa najde skupni interese v nečem, kar želi uveljaviti, in za tem interesom stoji, je to globalno mogoče uresničiti. Težava zadnjih 8 let je, da je evropska gimnastika popolnoma razslojena, posamezni tabori se povezujejo z drugimi okolji. Osnovna ideja je, da se ustvari povezovalno klimo, treba je razviti idejo, ki jo bomo vsi podprli, in jo potem promovirali v okolju svetovne gimnastike. Želel bi si poenotiti evropski gimnastični prostor, ne okrog sebe kot posameznika, ampak okrog ideje, ki bi jo tu razvili. Povezovanje okoli enega človeka ni nikoli dobro, zgolj povezovanje okoli ideje ima lahko trajnostni vidik, saj vsak posameznik nekoč zapusti svojo funkcijo. Evropa ima sicer enake težave kot druge zveze, zato bi lahko bili to primerni partnerji za strateški razvojni razmislek, kam gimnastiko peljati. Vemo, kje so težave, mislim, da so rešljive, čeprav so videti nerešljive, ker obstajajo že zelo dolgo.

Vaš tekmec prihaja iz Azerbajdžana, ob tem pa vedno pomislimo na denar.

Celotna struktura gimnastike v Azerbajdžanu je takšna, da je vidna velika finančna moč v ozadju. Pri kandidaturah si nasprotujeta dva koncepta, eden je obljuba finančnega vložka, ki prihaja s človekom in bo po vsej verjetnosti z njim tudi odšel, na drugi strani je moj koncept, ki je koncept razvoja, ki temelji na znanju, modelih razvoja produktov, ki bi zagotavljal bolj trajnostne finančne vire.

Omenili ste, da bi bilo treba povečati medijsko prepoznavnost gimnastike. Bili ste generalni sekretar GZS, direktor GZS, ki je na tem področju ena najslabših slovenskih zvez. Medijem pošlje letno dve do tri vabila na novinarske konference, odvisno, ali je tisto leto tudi SP ali ne, in to je to. Če tega niste mogli spremeniti na GZS, kako boste na UEG?

No, dobro veste, da je bilo tega več, ko sem bil direktor zveze. Delo z mediji je kontinuirano, mora se izvajati ves čas, tega se ne da dolgoročno rešiti. Je pa bilo to tedaj lažje kot danes, saj moraš imeti za to »produkte« in mi smo jih z Mitjo in Aljažem imeli. Najprej moraš vedeti, kaj hočeš ponuditi, če hočeš komunicirati z mediji. V evropskem prostoru se da najti oziroma oblikovati takšne produkte.

Je GZS premalo izkoristila znamko P & P?

Mislim, da.

Tudi GZS išče novega predsednika. Ta funkcija pa vas ne zanima?

Ne smem biti sočasno kot na UEG, tudi kandidirati ne smem.

Sem mislila samo GZS.

Mislite, da če mi uspe, ne bo imelo to nobenega učinka na GZS?

Kako pa gledate na stanje v slovenski gimnastiki?

Srečujejo se z resnimi težavami. Že dolgo smo se zavedali kadrovskih problemov, a nam jih ni uspelo odpraviti. Vedno je bilo premalo trenerjev, predvsem za razvoj panoge. Mi smo bili trenerji z relativno dobrim znanjem, a smo se vsi ukvarjali s člani, saj je bil pri nas sistem takšen, da si dobil tekmovalca in bil z njim do konca. Do pred dveh let tudi nismo imeli infrastrukturnih razmer, da bi lahko vadilo več otrok, nemogoče je bilo v tako majhno telovadnico spraviti nekaj vrhunskih športnikov in 50 otrok. Danes teh težav ni več, a v določenih starostnih kategorijah sploh nimamo športnikov. Ta problem bo zdaj v nekem obdobju še hujši. Trenerji sicer zdaj delajo z mladimi, a ti so še premladi, zato bo prišlo do rezultatske luknje. Seveda pa moramo imeti tudi neko normalno mero, kaj je uspešno in kaj ne. Mitja in Aljaž tu ne moreta biti merilo. Če ima gimnastika športnike, ki so sposobni za finale ali uvrstitev med 15 na svetu, je relativno uspešna, s takšnimi konstantnimi rezultati lahko potem prideš do ravni za kolajno.

Sami še kdaj zaidete v telovadnico?

Zelo redko. Nimam časa, poleg številnih poslovnih obveznosti imam še majhnega otroka.

Če ne boste izvoljeni za predsednika UEG, boste potegnili črto pod tovrstne ambicije?

Načeloma ne vidim, za kaj bi sploh še lahko kandidiral. A pustimo času čas, morda se kdaj še vzpostavi spodbudno okolje.