Neustrašna Laura Unuk je slovenska Hou Yifan

Montevideo – Slovenski tango je pred dnevi v Urugvaju odplesala slovenska šahovska princeska Laura Unuk. Dijakinja bežigrajske gimnazije sodi v ozko skupino najbolj nadarjenih šahistk na svetu, svojega statusa pa ne skriva zgolj za velikimi besedami. Urugvajski uspeh je zaokrožil njena mladinska leta: drugi naslov svetovne prvakinje (prvič je slavila leta 2014 v Južni Afriki med dekleti do 16 let) je dosežek, s kakršnim se lahko pohvalijo le redke. 

Turnir v Montevideu je bil zanjo sploh sanjski. Po nepričakovanem spodrsljaju in porazu v drugem kolu, se je zbrala in nanizala neverjetnih osem zaporednih zmag! Z 9 točkami iz 10 partij je svoje delo opravila že krog pred koncem, ko ji je najbližja zasledovalka gledala v hrbet z dvema točkama zaostanka. Igrala je lahkotno, poplesavala po šahovnici in iz kroga v krog dokazovala, da je v svoji starostni skupini brez konkurence. Semafor se je na koncu zaustavil pri poldrugi točki prednosti, s priigranimi 34 rejtinškimi točkami je na pragu magične meje pri 2.400.

Čeprav uradno še ni velemojstrica, že nekaj let ohranja ugled najboljše slovenske šahistke in v reprezentanci tudi zelo uspešno brani prvo šahovnico. Svoje velemojstrske kolegice – Jano Krivec, Darjo Kapš in Ano Srebrnič – je že pred časom prehitela in kot prva med svojimi najstniškimi prijateljicami predstavlja novi val v slovenskem ženskem šahu. Slovenski šahisti sicer že dolgo niso v koga tako močno verjeli, prepričani so, da Lauri velika šahovska kariera ne more uiti. Res pa je pot v članski svetovni vrh trnova, polna pasti. Za uspeh je, ob nadarjenosti, potrebno še marsikaj: trdo delo v prvi vrsti, ob tem pa še ustrezni pogoji ter neuklonljiva volja. Obenem bodo na poti tudi pasti, v nekaj takšnih se je Laura že ujela po osvojitvi naslova pred tremi leti, ko smo pričakovali strm vzpon med elito. Unukova je zastoj sama analizirala in tudi ustrezno ocenila: »Premalo treninga in preveč igranja,« je strnila svoje izkušnje. Letos svoje nastope načrtuje bolj premišljeno. Ne pojavlja se več na vsaki »vaški veselici«, še kakšnemu državnemu prvenstvu se je pripravljena odpovedati. Rezultati ji prikimavajo: imeniten nastop na članskem EP (spomladi v Rigi), začinjen z velemojstrskim balom. Naslov v Urugvaju, ki bo poskrbel tudi za finančno podporo za naprej. Ob štipendiji OKS ima Laura tudi zasebnega pokrovitelja, panožna zveza ji pomaga pri zagotavljanju trenerjev. Prav ustrezna vadba bo tista, ki bo v naslednjem obdobju najpomembnejša. Laura je obkrožena s trenerji in svetovalci, sama pove, da je edina težava čas. Šolske obveznosti terjajo svoje, turnirji prav tako. Cilji in prioritete so jasno zastavljeni: velemojstrski naslov, preboj med najboljše tudi po rejtingu in, če bo priložnost, napad na vrh.

Se pa Laura zaveda, da je zgolj s šahom težko preživeti. Zato je šola še na prvem mestu, tudi ZDA s svojimi šahovskimi univerzami je ne pritegnejo dovolj.

Neustrašno dekle (»če ne bi bila šahistka, bi zagotovo trenirala boks!«) si je vzornico našla na pravem mestu. Hou Yifan, tisto, ki premaguje tudi moške kolege. Neustrašnost in nezaustavljiva želja po zmagi pa sta dejavnika, ki Lauri ponujata nekaj več. In kar je najpomembneje: mejnike si bo postavljala kar sama.