Odbojkarska žoga položena že v zibel

Eva Mori in Lana Ščuka, odbojkarici, reprezentantki, ki sta si v domovini ime ustvarili v majici Calcita.

Objavljeno
29. januar 2017 10.13
Janez Porenta
Janez Porenta

Eva Mori in Lana Ščuka, prikupni 20-letnici, imata mnogo skupnih točk. Obe sta visokorasli odbojkarici, šli sta skozi reprezentančne selekcije, si v domovini ime ustvarili v majici Calcita in se nato preselili v Italijo, kjer si še vedno uspešno služita kruh.

Kaj pravi Lana o Evi? »Slišiva se po snapchatu, rednih stikov pa nimava. V njej se skriva ogromno potenciala, doseže lahko dosti.« Pa Eva o Lani? »Komaj čakam, da skupaj zaigrava v reprezentanci. Razvija se v odlično odbojkarico, kar dokazuje s svojimi predstavami.«

Evina zgodba

S 186 centimetri je Eva Mori med višjimi slovenskimi odbojkaricami, pa kljub temu igra na položaju podajalke, ki je običajno rezerviran za nižje igralke. »Na predlog mojega trenerja (dedka) in mame smo se skupaj odločili, da je podajanje moja najboljša vrlina. V mlajših selekcijah sem igrala tudi na položaju sprejemalke, a podajanje še naprej ostaja moja strast,« zatrjuje 20-letna Primorka. Prikimava, da so bili organizatorji igre nekoč v odbojki pogosto zapostavljeni, »danes pa je njihova vrednost vse bolj opazna.«

Selitev v Italijo k prvoligašu Bergamu jo je zadela nenadoma, izziva jo je bilo sprva malo strah, »toda po drugi strani je bila to uresničitev mojih največjih sanj. Bila sem neizmerno vesela in hkrati kar malo šokirana, da se to dogaja.« Ker živi v Kanalu, blizu zahodne meje, je italijansko ligo spremljala že od malega, zato je bila vselej njena prva izbira. »Razlika v primerjavi s slovensko ligo je ogromna. Že način treniranja je na precej višji ravni, da o veliko hitrejši igri sploh ne govorim. Kakovost igralk je neprimerljiva, težko bi našla točko, v kateri bi se slovenska liga lahko kosala z italijansko.«

Njena glavna učiteljica je legendarna podajalka, 37-letna Eleonora Lo Bianco. »Že od malih nog sem jo spremljala in tudi spoštovala, toda šele ko sem jo bolje spoznala, sem ugotovila, kako velika oseba je. Imava odličen odnos, od nje sem se ogromno naučila in se še vedno, na parketu mi je mentorica, ob njem prava prijateljica. Vzela me je pod svoje okrilje, saj mi s svojimi nasveti, na igrišču in zunaj njega, nenehno pomaga pri mojem razvoju,« poudarja Eva. V senci velike soigralke je bilo velikokrat mučno čakati na priložnost za dokazovanje, »a sem vedela, da se bo ves trud z dodatnimi treningi prej ali slej poplačal.«

Eva Mori Foto: CEV



S soigralkami se odlično razume, še najbolj z Miriam Sylla, za družbo z njimi (kosila, večerje ...) porabi tudi večino prostega časa, ki ga sicer ni veliko. »Vedno igramo ob nedeljah in imamo nato ponedeljek prost, zato ga izkoristimo za počitek in druženje.« Z jezikom nima težav, obvlada italijansko, ki je v klubu prvi jezik, če katera česa ne razume, ji pojasnijo še v angleščini. Če ne bi bila odbojkarica, bi bila atletinja, a kaj, ko ji je bila odbojkarska žoga položena v zibel. »Ko sta imeli mama in sestra Nika – po njej sem se vedno zgledovala – trening, sva si z očetom podajala žogo ob igrišču. Tako se je začelo,« zavrti časovni stroj nazaj.

Od nekdaj je stremela k popolnosti, zato poraze zelo slabo prenaša. Kot glavni mejnik dosedanje kariere izlušči odhod v Italijo, v odbojki se vidi še kar nekaj let, »saj imam še veliko ciljev za izpolniti«. Doslej se je najbolj izkazala v reprezentanci pod taktirko Jožeta Časarja, a zasluge pripisuje tudi drugim dosedanjim trenerjem. Starši so ji vcepili v glavo, kako pomembna je izobrazba, zato študira zgodovino v Novi Gorici in poskuša čim bolj redno opravljati obveznosti. Anekdota: »Minulo sezono smo se vračali s tekme v Bolzanu in se nam je na pol poti, ob dveh ponoči, pokvaril avtobus. Ustavili smo se na počivališču, in ker smo bili polni energije, je trener postavil mrežo, da smo lahko igrali odbojko.«

Lanina zgodba

Skoraj identična Evini je zgodba Lane Ščuka. Komaj polnoletna je slekla Calcitovo majico in se podala čez mejo k velikanu Modeni. »Pomislekov nisem imela. Strah me je bilo le, kako bo z mojo šolo in kako bom opravila izpit za avto,« se spominja Lana, ki je v tistem magičnem trenutku sprva nejeverno pomislila: »Sem res ravnokar obljubila zvestobo enemu najboljših klubov v Italiji? Dokler ni prišel dan za odhod, nisem mogla verjeti.«

Preskok je bil gromozanski: »Italija ima dve močni ligi z enakovrednimi ekipami. Seveda je višja tudi raven igre.« Pri Modeni je bil velik poudarek na kakovosti igre in tehniki, treniralo se je dosti več (osemkrat na teden) in bolj intenzivno kot v Sloveniji. Izkušnja v uglednem klubu jo je zelo zaznamovala: »Pomagala mi je, da sem pridobila več samostojnosti in se naučila tekoče govoriti tuj jezik. Vsak trening je bilo treba opraviti 'na 120 odstotkih', da sem si pridobila mesto prve menjave v ekipi.«

V igri je bil tudi odhod čez lužo, v ZDA. »Te možnosti nisem resno premlevala, zanimala me je zgolj, ker tam dobro usklajujejo odbojko in študij. Ker sem močno navezana na domače okolje, bi bil odhod v ZDA pretežka odločitev,« poudarja Lana, ki ob prihodu v Modeno skorajda ni spregovorila italijanske besede: »Pomagala sem si z angleščino, čeprav je večina igralk ni govorila. Zdaj govorim tekoče italijansko, uspelo mi je s pomočjo poslušanja soigralk in reševanja zvezka z nalogami.«

Lana Ščuka Foto: Lardini Filottrano



Iz Modene jo je pot vodila k A2-ligašu Filottranu, ki mu je zvesta še danes. Te selitve ne razume kot koraka nazaj: »Moj cilj v tej sezoni je bil igrati in se naučiti voditi ekipo tudi na tujih tleh.« V prvoligaškem tekmovanju je več pritiska medijev, navijačev in društva, v A2 pa igrajo večinoma mlada dekleta, ki želijo pozneje napredovati med elito. Druga tujka, Čehinja Tereza Vanžurova, Lani precej pomaga pri komunikaciji in opravilih, saj je v Italiji že pet let.

Filottrano je majhno mestece, zato so si vse soigralke blizu. Zelo dobro se razumejo in se tudi dosti družijo. »Po vsaki tekmi in kdaj tudi med tednom gremo skupaj na večerjo. Vsaka kdaj potrebuje sprostitev in tako tudi najdemo čas, da gremo ven in malo zamenjamo okolje,« pojasnjuje 20-letnica, ki je morala včasih požirati šale na račun svojega servisa. Še vedno? »Ne, v tej sezoni mi začetni udarec kar gre.« Največ prostora za napredek vidi pri sprejemu in v napadu, ki sta ključni nalogi sprejemalke. »Ob meni igra izkušena Chiara Negrini, ki skrbi za stabilnost pri sprejemu. Moja naloga je predvsem spraviti žogo na tla.«

Med prelomnicami v karieri našteje podpis sodelovanja s Calcitom, kolajno z mladinskega EP in pogodbo z Modeno. Odbojkarske vzornice nima, všeč sta ji Brankica Mihajlović in Kelsey Robinson, med dosedanjimi trenerji poudari Massima Bellana. Študira ekonomijo oziroma poslovanje, in sicer na daljavo na fakulteti Doba, mati Mojca in oče Leon jo pri tem podpirata: »Lana mora poskrbeti za življenje tudi po športni karieri, pridobiti si mora univerzitetno izobrazbo, jo obogatiti z znanjem jezikov držav, v katerih igra, in negovati pridobljena znanstva in vezi. Seveda poleg odbojkarskega znanja, ki ga bo nekoč lahko predajala mladim rodovom.«

Družina ji je vselej stala ob strani in ji pomagala v težkih trenutkih: »Pobudnika za odbojko so bili starši: mama kot nekdanja odbojkarica novogoriškega Hita ter ustanoviteljica in igralka Vitala, oče, odličen namiznoteniški igralec in ravno tako ustanovitelj Vitala, pa se kot odbojkarski delavec tudi že vrsto let ukvarja s tem športom.« S športnimi prijateljicami Lana redno vzdržuje stike: »S Heleno Mijoč, Zalo Zbičajnik in Majo Pahor gremo po vsaki naporni sezoni potovat. Šle smo v Barcelono in na Malto, tudi na Kanarske otoke, kjer sta se nam pridružili tudi Sara Đukić in Eva Mori.«