Po novem uspehu prišepala kot vojak s fronte

Budimpešta – Najboljša slovenska športnica Tina Trstenjak je znova prekosila samo sebe. Za tretjo zaporedno kolajno na svetovnih prvenstvih v judu je morala prehoditi pravcati »križev pot«, da se je po bronu iz Čeljabinska '14 in zlatu iz Astane '15 ovenčala še s srebrom. Po slovesni razglasitvi najboljših v kategoriji do 63 kg je v mešano cono prišepala kot vojak s kakšne fronte; z močno otečeno levo nogo, bolečinami v desni roki in veliko buško na čelu.

Poškodbe so nazorno kazale, kako hude bitke je 27-letna Celjanka bíla v dvorani Laszlo Papp. Da zaradi poškodb ni bila v olimpijski pripravljenosti, je bilo mogoče soditi že po njenih predstavah v dopoldanskem predtekmovanju proti Španki Cristini Cabani Perez (7:0) in Britanki Amy Livesey (7:0), proti katerima se je namučila bolj, kot smo od nje vajeni. Z Magdaleno Krssakovo (7:0) je morala celo v podaljšek, da je po poldrugi minuti dodatnega dela vendarle zlomila odpor 23-letne Avstrijke slovaškega rodu.

Pravi »maraton«, ki je skupaj trajal skoraj devet minut, pa je bil polfinalni obračun s Kitajko Junxio Yang, ki je Tino dvakrat ogrozila z nevarnim vzvodom na roki. Toda 28-letna Azijka niti s tema potezama ni mogla prisiliti k vdaji neustrašne varovanke Marjana Fabjana. Še več; po tretji kazni je bilo konec upov Yangove, da bi v petem medsebojnem dvoboju vendarle slavila prvo zmago. Jo je pa dovolj poškodovala in izčrpala, da nato Trstenjakova v velikem finalu ni bila povsem kos francoski večni tekmici Clarisse Agbegnenou, ki si je zlato lovoriko, svojo drugo po Čeljabinsku '14, zagotovila dobro minuto pred koncem, potem ko je slovenska junakinja prejela še tretjo kazen po vnovičnem padcu na kolena.

»V Budimpešto sem prišla, da bi zmagala, kar mi ni uspelo. Kljub temu se počutim super, kolajna je vendarle kolajna in prinaša neko zadovoljstvo ob koncu dneva. Vsaka borba je bila po svoje težka, še posebej polfinalna, v finalu pa se mi na žalost ni izšlo. Vendar zaradi tega nisem neskončno razočarana. To je pač judo, v katerem ne moreš vedno osvojiti zlata,« je pojasnila Trstenjakova in glede vzvodov, ki ji ju je na roki precej dolgo delala Yangova, odvrnila, da ni bilo tako hudo, kot je bilo videti od daleč. »Če bi me res bolelo, bi zagotovo predala dvoboj. Kaj pa vem, morda imam visok prag bolečine, čeprav moram priznati, da zdaj že čutim, da z roko ni vse v najlepšem redu. Huje pa bo z njo verjetno po prespani noči,« je priznala slovenska šampionka in razkrila, da jo še najbolj boli noga, ki ji je kar na lepem močno otekla v nedeljo. Zaradi nje sta se s Fabjanom tik pred odhodom na Madžarsko odpravila še k zdravnikom, ki pa niso znali natančno določiti vzroka težav. Po eni od razlag bi jih lahko povzročil tudi komarjev pik. Zavoljo vseh težav, ki so jo ovirale včeraj, je sicer vselej strogi celjski strokovnjak ocenil, da je zanj Tinino srebro kakor zlato (to je že 11. kolajna slovenskih judoistov na SP) in da ji bo po vrnitvi domov privoščil teden oddiha.

V polsrednji kategoriji se je pod slovensko zastavo borila tudi Andreja Leški, ki je po zmagi nad Kanačanko Stefani Tremblay, proti kateri je odločilno točko dosegla v zadnji sekundi (!), v drugem krogu izgubila s francosko evropsko podprvakinjo Margaux Pinot. »Najina borba je bila tako kot v začetku junija na turnirju v Bukarešti spet zelo izenačena, znova je odločila le ena točka, ki jo je tekmica tokrat dosegla v podaljšku, tako da nisem mogla več odgovoriti nanjo,« je omenila 20-letna Koprčanka, ki bo imela ta konec tedna najverjetneje prosto, nakar se bo začela spet zavzeto pripravljati za mladinsko EP sredi tega meseca v Mariboru. S katerim trenerjem pri JK Bežigrad, katerega članica je že več let, še ni jasno, saj Ljubljančani po odstopu Mirka Šindiča mrzlično iščejo novega glavnega trenerja – tudi v tujini.