»Pogrešamo te, hvala, Ayrton«

Ljudje z vseh koncev sveta se tudi 25 let po nesreči v Imoli priklanjajo bogu dirkanja Ayrtonu Senni.

Objavljeno
24. avgust 2019 10.00
Posodobljeno
24. avgust 2019 17.59
”Imam fotografijo Senne pred štartom dirke, ki je posebna – vsaj tako si domišljam. V očeh je razbrati zamaknjen pogled, kot bi bil drogiran, mentalno odsoten ali pa že na drugem svetu. Ta fotografija je slovo,” je povedal fotoreporter Veljko Jukič, ki je bil službeno na zadnji preizkušnji brazilske legende. To fotografijo je izdal v posebnem koledarju o karizmatičnem dirkaču. FOTO: Veljko Jukič
»Ko je počilo, nismo vedeli, kaj se dogaja, dirko so prekinili. Ko smo izvedeli za nesrečo, so nam prikrivali informacije, govorili so, da bo v redu. Veljal je za nesmrtnega, nihče ni pričakoval, da bi se lahko smrtno ponesrečil,« se je 1. maja 1994 na dirkališču Enza in Dina Ferrarija v Imoli, dneva, ko je svet formule ena obnemel in se zavil v črnino, spominjal slovenski fotoreporter Veljko Jukič. Po službeni dolžnosti je na prizorišču spremljal tragično dirko, v kateri se je poslovil legendarni Ayrton Senna.

Ko se pripeljete na kultno dirkališče v Imoli, vas na tribuni pozdravi fotografija Senne, karizmatičnega Brazilca, ki je v formuli ena med letoma 1984 in 1994 osvojil tri naslove svetovnega prvaka, 41 zmag in 80 stopničk. S svojimi dosežki in osebnostjo je močno zaznamoval vrhunski šport. Barve na fotografiji so zbledele, a njegovo ime je tudi 25 let po smrti močno prisotno. V neposredni bližini nesrečnega ovinka Tamburello, kjer je ugasnilo življenje 34-letnega šampiona, se skriva park Acque Minerali. V spomin na Senno so leta 1997 tam postavili kip z njegovo upodobitvijo: sedeč, žalosten, z vrtnico v rokah.

Zraven je nekdo te dni prislonil majhno formulo iz legokock in rože. Kip gleda proti dirkaški stezi, loči ju le ograja, na katero navijači vsa ta leta v spomin na športnega velikana pripenjajo sporočila, rože in zastave. Zadnjih se je nabralo z vseh koncev sveta. »Para sempre. No meu coração,« piše na eni. V prevodu: za vedno v mojem srcu. »Večen si; Še vedno jočemo; Pogrešamo te, hvala, Ayrton,« so le nekateri zapisi, s katerimi se ljudje spominjajo svojega junaka. Ozračje je tiho, spokojno, v vročem poletnem popoldnevu je slišati le škržate in otroški glas z bližnjega igrišča. Ljudje se ustavljajo ob spomeniku, prebirajo sporočila, vsak zatopljen v svoje misli, odkorakajo v tišini.

image
Obiskovalci svojemu junaku puščajo zastave s sporočili. Med njimi so tudi slovenske. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Nekaj, česar ne moreš opisati


Tam sta bila tudi Romain in Volker, mehanika pri Yamahi, moštvu, ki je bilo v času nastajanja te reportaže v Imoli zaradi dirke v motokrosu, na kateri je slovenski as Tim Gajser postal svetovni prvak. »Zelo dobro se spomnim dneva, ko je odšel Senna. Imel sem sedem let, bil sem doma, z mamo sva gledala dirko. Bila je njegova velika oboževalka in spomnim se, kako je jokala ob nesreči,« je povedal Francoz Romain, kolega pa ga je dopolnil: »Spomnim se poročil dan prej, ko se je smrtno ponesrečil avstrijski dirkač Roland Ratzenberger. Vsi smo bili šokirani. Naslednji dan je sledila še tragična vest o Senni. Nismo mogli verjeti, da se je zgodilo dvakrat v istem vikendu.«

Strinjala sta se, da Senna ni bil le dirkač, ampak tudi velika in vplivna osebnost. »Legenda,« sta dejala v en glas. Ogledovala sta si sporočila navijačev, svojega nista pustila. »Že to nama zadostuje, da sva tukaj. Občutiš nekaj, česar ne moreš opisati z besedami,« je ganjeno razkrival Volker. Medtem ko sta sogovornika zapuščala park, se je spomeniku približeval par iz Brazilije, moški se je ponosno odel v brazilsko zastavo.

image
Ob kultnem dirkališču so odprli muzej, prva razstava je posvečena Senni, odprta bo do konca novembra. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Zamaknjen pogled pred štartom


Med tistimi, ki so bili 1. maja 1994 na dirki v Imoli po službeni dolžnosti, je bil tudi Veljko Jukič, športni urednik revije Avto fokus. Prihodnje leto bo minilo okroglih 40 let, odkar spremlja formulo ena na dirkah po vsem svetu. »S Senno sem imel nekaj krajših intervjujev. Bil je bog dirkanja, svojevrsten fenomen. Vem, da sem mu bil zaradi pritiskanja na sprožilec v kakšnih trenutkih moteč, z očmi mi je znal namigniti, češ, dovolj imaš, umakni se,« je pripovedoval. Dobro se spomni, da je v Imoli iz ovinka Tamburello pred smrtjo brazilskega šampiona grdo zletel že Nelson Piquet leta 1987, dve leti za njim še Gerhard Berger.

»V seriji diapozitivov s 1. maja 1994 imam fotografijo Senne pred štartom dirke, ki je posebna – vsaj tako si domišljam. V očeh je razbrati zamaknjen pogled, kot bi bil drogiran, mentalno odsoten ali pa že na drugem svetu. Ta fotografija je slovo. Pozneje sem naredil koledar velikega formata z njegovimi slikami, ta je močno izstopala,« se je Jukič spominjal tragičnega dneva. Štart in prve kroge dirke je lovil v objektiv na ovinku Acque Minerali. »Tam sem čakal, a ga nisem dočakal,« je pripovedoval in Brazilca uvrstil v kategorijo Jamesa Deana, Janis Joplin, Gillesa Villeneuva: »To so bili superiorni, resnično posebni ljudje, iznad svojega časa in okolja.«

image
V muzeju so tri čelade brazilskega asa z njegovimi avtogrami. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Schumacher mu ni dal dihati


Postregel je še z eno zanimivostjo: »V zgodovini dirkanja poznamo zgodbe o menjavi rodov, v katerih mladi dirkači izzivajo stare, ti gredo ponavadi čez svojo mejo in pride do poškodb oziroma nesreč. In takrat se je dogajala zgodovinska menjava generacij, prišel je agresiven, silovit Nemec Michael Schumacher, ki mu ni dal dihati. Senna se je pred njim hotel dokazovati, zato je šel čez svojo mejo, pri tem pa ga je sreča zapustila – na več stopnjah,« je na podzavestne pritiske opozoril sogovornik, ki je najbolj občudoval Alaina Prosta.

»Do Senne sem imel podoben odnos kot zdaj do Lewisa Hamiltona. Sprva ga nisem maral, ker sem odraščal s Prostom, on je bil moj idol. Potem pa sem ga postopoma čedalje bolj spoštoval. Vsakič mu je iz neke čudežne situacije uspelo doseči zmago,« se je poklonil brazilskemu šampionu.
 

Na razstavi tudi testni bolid iz leta 1994


Pri vhodu na dirkališče Enza in Dina Ferrarija so aprila letos odprli interaktivni muzej, prvo razstavo pa namenili dirkaški legendi v sodelovanju z inštitutom Ayrtona Senne. Odprta bo do konca novembra. Največje bogastvo v njej so Brazilčev kart iz leta 1978, trije dirkalniki formule ena, tudi testni iz leta 1994, kombinezoni in čelade z originalnim podpisom.

Razstava obiskovalca sprehodi od Brazilčevih začetkov do ključnih dirk, rivalstva s Prostom in tistega usodnega dneva v Imoli. Skozi videoposnetke in fotografije, projicirane na več velikanskih platen, se obiskovalec vrne v obdobje, v katerem je pustil neizbrisen pečat. Vsaka zgodba na platnu svojo vsebino preplete z izsekom posnetka iz dirkalnika na tisti usodni dan leta 1994. Nesreče ne prikažejo.

image
Spomin na Ayrtona Senno je zelo živ. V parku ob kultnem dirkališču v Imoli spomenik obiskujejo ljudje z vseh koncev sveta. FOTO: Matej Družnik/Delo

 

Mojster globokih misli


Ob razstavljenih predmetih in časovnici njegovih ključnih kariernih korakov so izpisani citati, Senna je bil namreč mojster globokih misli, pripisan je še kakšen vtis pomembnih ljudi na njegovi poti. »Prvič sem ga videl, ko je bil še otrok. Posedel sem ga v kart in po petih krogih je dosegel isti čas kot Terry Fullerton, svetovni prvak. Bil je z drugega planeta!« je izpiljeno dirkaško žilico asa iz Sao Paula komentiral njegov nekdanji šef v kartingu Angelo Parilla. »Dejal mi je, da je eno od sprednjih koles večje od drugega. Nikakor, nemogoče, sem mu nasprotoval. A izkazalo se je, da je imel prav, eno je res bilo večje – za milimeter!« se je čudil izostrenemu čutu mladega dirkača.

Veliko misli gre skozi glavo obiskovalcu po ogledu razstave, vrsto sporočil za življenje slehernika je razbrati iz dejanj brazilske legende. Vtis je močen in vsak tak spomin obudi dirkaškega velikana. Besede njegove sestre Viviane lepo sklenejo razstavo: »Dokler bodo ljudje govorili o njem, bo Ayrton živel večno.«

Želel si je zmagati za Avstrijca


Ayrton Senna tudi 25 let po smrti velja za dirkača, ki je pustil najgloblji pečat v zgodovini formule ena, čeprav statistično ni na vrhu. Osvojil je tri naslove svetovnega prvaka, 41 zmag in 80 stopničk. Dan pred usodno nesrečo v Imoli je izgubil življenje Roland Ratzenberger, kar je Brazilca vidno pretreslo. V žep si je spravil avstrijsko zastavo, želeli si je zmagati zanj. Na dirki je vodil, po letečem štartu pa je v sedmem krogu pri veliki hitrosti (nad 300 km/h) izgubil nadzor nad dirkalnikom in pri 233 km/h silovito trčil v betonski zid. Odlomil se je del vzmetenja in prebil vizir čelade. Poškodbe glave so bile prehude, da bi preživel.