Pogubna naveza kdorkoli-kadarkoli
Slovenski športni kolektivi so od prvega dne samostojnosti v nenehnem boju za preživetje.
Odpri galerijo
Luka Dončić je že v prvi sezoni NBA postal zvezdnik svetovnega formata. FOTO USA Today Sports
Denarja ni (nikoli) dovolj. To je edino stalno dejstvo, ki tare slovenski šport od prvega dne samostojnosti. Druge težave so bolj vsebinske, z njimi se športniki, funkcionarji, navijači srečujejo na dnevni ravni. Kljub vsem težavam je šport uspešen in z več ali manj spretnosti kljubuje krizam.
Šablonskemu uvodu ni mogoče prav veliko oporekati, toda vsebinski prestop na tekmovališča, na katerih ni skrivalnic, je sila pomenljiv in ponuja popolnoma enako podobo kot pred desetimi, dvajsetimi ... leti. Osredotočil sem bom na kolektivne športe, ki vsepovsod vendarle narekujejo zdrav duh v zdravem telesu in precej razkrivajo sposobnost in potenciale naroda. Koliko najboljšega lahko potegne iz sebe. Njegova identiteta je v športu najbolj izražena v žogi ali ploščku in predvsem veliko bolj, kot bi si sicer želeli priznati.
Prehod z nacionalne na lokalno sceno, na kateri se postavljajo prvi temelji slovenskega športa, je prepleten z nenehnim bojem za preživetje. In s formo. Kako se klubi lahko preživljajo, na kakšni organizacijski osnovi naj delujejo, od kod naj črpajo denar ...? To so vprašanja, s katerimi se klubski funkcionarji in neposredni izvajalci soočajo vsakodnevno, potem ko so se že dodobra navadili na pravila slovenskega kapitalizma, kjer trg vedno ne narekuje ponudbe. In vrednosti.
Pri slovenskih klubih je uveljavljanje profesionalizma po podjetniških vzorih namreč vse prej kot običajno početje. Pri čemer, kar je treba priznati, v majhnem slovenskem okolju s preveč šampioni v obskurnih panogah in razmeroma še vedno vodenim državnim kapitalizmom (preusmerjanje pokroviteljev po prijateljskih ali političnih navezah ali namerno ohranjanje ravnovesja med profesionalnim športom in športom za vse) res ni lahko vzpostavljati podjetniškega duha. Prej bi veljalo, da je to Sizifovo delo. Pa vendar, razmeroma – bolj po inerciji kot premišljena – posrečena kombinacija vrhunskega športa, aktivne rekreacije in zabave ohranja osnovno poslanstvo: produkcijo.
Slovenski kolektivni športi gotovo sodijo v svetovni vrh po tem, koliko in predvsem v kakšnih razmerah so se vzgojili (izbrusili malo manj) vrhunski posamezniki. Zaradi česar nepoučeni športni navdušenci bržčas verjamejo, da je organizacijski ustroj od teorije do prakse slovenskega športa domala idealen. Kako ne bi, saj je ne nazadnje soustvarjal v svetovnem merilu prepoznavne bisere, kot so Luka Dončić, Anže Kopitar, Goran Dragić, Jan Oblak, ali malo manj prepoznavne, toda še vedno v krogu šampionov z dodano vrednostjo. Vprašanje pa je, kdo je imel pri njihovem razvoju večjo vlogo, sistem ali zagnani starši in srečne okoliščine.
Slovenski športni zvezdniki in na splošno njihov talent (v povezavi z značajem) so blagovna znamka, zaradi katere bi moštveni športi v državi morali imeti tako rekoč »odprt račun« ali vsaj maksimalno podporo najprej lokalnega okolja in nato še na državni ravni. Pri čemer privilegiji še ne pomenijo, da z njim lahko razpolaga kdorkoli in kadarkoli. Kako deluje ta naveza, pa se – žal – vidi v košarkarskih Stožicah.
Šablonskemu uvodu ni mogoče prav veliko oporekati, toda vsebinski prestop na tekmovališča, na katerih ni skrivalnic, je sila pomenljiv in ponuja popolnoma enako podobo kot pred desetimi, dvajsetimi ... leti. Osredotočil sem bom na kolektivne športe, ki vsepovsod vendarle narekujejo zdrav duh v zdravem telesu in precej razkrivajo sposobnost in potenciale naroda. Koliko najboljšega lahko potegne iz sebe. Njegova identiteta je v športu najbolj izražena v žogi ali ploščku in predvsem veliko bolj, kot bi si sicer želeli priznati.
Prehod z nacionalne na lokalno sceno, na kateri se postavljajo prvi temelji slovenskega športa, je prepleten z nenehnim bojem za preživetje. In s formo. Kako se klubi lahko preživljajo, na kakšni organizacijski osnovi naj delujejo, od kod naj črpajo denar ...? To so vprašanja, s katerimi se klubski funkcionarji in neposredni izvajalci soočajo vsakodnevno, potem ko so se že dodobra navadili na pravila slovenskega kapitalizma, kjer trg vedno ne narekuje ponudbe. In vrednosti.
Pri slovenskih klubih je uveljavljanje profesionalizma po podjetniških vzorih namreč vse prej kot običajno početje. Pri čemer, kar je treba priznati, v majhnem slovenskem okolju s preveč šampioni v obskurnih panogah in razmeroma še vedno vodenim državnim kapitalizmom (preusmerjanje pokroviteljev po prijateljskih ali političnih navezah ali namerno ohranjanje ravnovesja med profesionalnim športom in športom za vse) res ni lahko vzpostavljati podjetniškega duha. Prej bi veljalo, da je to Sizifovo delo. Pa vendar, razmeroma – bolj po inerciji kot premišljena – posrečena kombinacija vrhunskega športa, aktivne rekreacije in zabave ohranja osnovno poslanstvo: produkcijo.
Slovenski kolektivni športi gotovo sodijo v svetovni vrh po tem, koliko in predvsem v kakšnih razmerah so se vzgojili (izbrusili malo manj) vrhunski posamezniki. Zaradi česar nepoučeni športni navdušenci bržčas verjamejo, da je organizacijski ustroj od teorije do prakse slovenskega športa domala idealen. Kako ne bi, saj je ne nazadnje soustvarjal v svetovnem merilu prepoznavne bisere, kot so Luka Dončić, Anže Kopitar, Goran Dragić, Jan Oblak, ali malo manj prepoznavne, toda še vedno v krogu šampionov z dodano vrednostjo. Vprašanje pa je, kdo je imel pri njihovem razvoju večjo vlogo, sistem ali zagnani starši in srečne okoliščine.
Slovenski športni zvezdniki in na splošno njihov talent (v povezavi z značajem) so blagovna znamka, zaradi katere bi moštveni športi v državi morali imeti tako rekoč »odprt račun« ali vsaj maksimalno podporo najprej lokalnega okolja in nato še na državni ravni. Pri čemer privilegiji še ne pomenijo, da z njim lahko razpolaga kdorkoli in kadarkoli. Kako deluje ta naveza, pa se – žal – vidi v košarkarskih Stožicah.
