Pokljuški voz 
se premika počasi

Smo postali člani najožje elite biatlonskega sveta? To vprašanje sem si skupaj z rednimi spremljevalci panoge, ki združuje smučarski tek s streljanjem, pogosto postavljal, prvič leta 2001, ko je Pokljuka gostila svetovno prvenstvo. In takrat odločno odkimal!

Samo tekmovanje so kot ponavadi na Slovenskem prireditelji skrbno spravili pod streho, vendar dodane vrednosti ni bilo. Niti v tako želeni kolajni niti v lokalnem utripu velikega dogodka. Ne, Bled je takrat zaspal, da je bilo kaj, pičle pol ure po uvodni slovesnosti v priljubljenem »gadafiju« ni bilo niti stojnic s spominki, še manj z napitki in klobasami, stalnico ponudbe po tradicionalnih biatlonskih postajah v srednji Evropi in iz leta v leto bolj tudi v Skandinaviji in Rusiji. Res – ko se le spomnimo uvoda v prvenstvo v Sibiriji 2003 ali pred slabimi tremi leti na Švedskem, se nam lahko le zatakne cmok. Zakaj se tam obračajo novci na račun druženja in rajanja veselih gostov od vsepovsod, pri nas pa ne?

Toda Pokljuka je ostala na koledarju svetovnega pokala in med tekmovalci večinoma ohranjala priljubljenost navadno zadnje preizkušnje v predprazničnih dneh. Nikoli pa na to našo planoto ni bilo »selitve narodov«. V slovenskem ljudstvu biatlon le nima domovinske pravice na ravni alpske smučarije, niti planota med Bledom in Bohinjem ni pomenila stičišča radovednežev in veseljakov, ki se tako urno marca vsako leto zapodijo v Planico …

A letošnji december naj bi voz premaknil. Morda, toda še vedno z majhno hitrostjo. Spet so vodilni možje mednarodne zveze brez pripomb, spet se kaže funkcionalnost novega centra s hotelom, spet aktivni udeleženci hvalijo pripravljenost prog, spet vreme ne more uničiti prizadevnosti prirediteljev. Pa vendarle: tribune so precej bolj prazne kot pred tednom dni v že gostem tirolskem sneženju v Hochfilznu, jagode na vrhu torte – uvrstitve na oder katerega od domačih reprezentantov – pa vsaj do današnjega dne spet ni bilo.

Jakov Fak nadaljuje svojo lepo zgodbo in včerajšnjemu četrtemu mestu ni kaj pripomniti. Jasno, občinstvo bi ga raje pozdravilo vsaj na najnižji stopnički, in četudi ga ne moremo šteti k psihično premalo trdnim tekmovalcem, obenem pa se kot novinec v naši reprezentanci ne more obremenjevati s preteklostjo, je jasno, da smo najvidnejše uspehe slovenskih biatloncev – torej tudi mesta na stopničkah – zapisovali daleč od domačih krajev: še v časih Andreje Grašič na Švedskem, Japonskem, Slovaškem, pozneje je prav evropski sever ponazarjal srečne kraje za naše reprezentante, vmes je »udarila« še Anterselva na Južnem Tirolskem, na ta seznam sodi tudi Hanti-Mansijsk v več tisoč kilometrov oddaljeni hladni Sibiriji.

Breme domačega nastopa pa – naj to naši »lovci na smučeh« priznajo ali ne – se še vedno čuti. Tako kot tudi spoznanje, da uvodna evforija ob vsem naraščajočem zanimanju za to panogo ob zapletih Fakovega prestopa le ne napolni tribun. Vem, od petka zvečer je snežilo, marsikoga je misel na vožnjo odvrnila od obiska ene redkih prireditev za svetovni pokal pri nas. Toda mar tudi v Oberhofu ali nazadnje Hochfilznu ne sneži, piha in se za povrh dan še ovije v megleno pregrinjalo, pa se tribune za petnajst- ali dvajsettisoč obiskovalcev šibijo pod njihovo težo? Nekateri so pač dlje časa potrebovali za spoznavanje biatlona in posledično prirejanje športnega praznika, pri drugih je to del bogate tradicije.

Pri nas pa je zgodba še vedno nekje vmes. Morda bo danes res drugače, ko naj bi opoldanska tekma mešanih štafet prinesla vonj predstave iz bolj obiskanih krajev, vendar sta minusa na poti k želeni zimski pravljici kljub vsemu zapisana – na tribunah je bilo v četrtek in včeraj še preveč lukenj, na odru za najboljše tri pa ni bilo domačih adutov.