Poslovilno zabavo pokvaril najbolj nezaželen gost

London – Večjega antiklimaksa si atletski navdušenci pred vrhuncem svetovnega prvenstva v Londonu, finalom moškega teka na 100 metrov, ne bi mogli zamisliti niti v najhujših morah. Ne le da planetarni ljubljenec Usain Bolt kariere v posamični konkurenci ni končal še z enim naslovom svetovnega prvaka in ne le, da je osvojil bron, zmage se je veselil dvakratni dopinški grešnik Justin Gatlin.

V popolni nejeveri je ostalo več kot 55.000 gledalcev na olimpijskem štadioni v Londonu po finalu teka na 100 metrov. Ne, takšen scenarij nikakor ni bil predviden ob slovesu enega največjih športnikov v zgodovini. »Zapisano« je bilo, da bo Bolt še zadnjič opravil s tekmeci in na veliki sceni ostal neporažen vse od olimpijskih iger v Pekingu. V Jamajčana je bila ob uvodu v SP usmerjena tako rekoč vsa pozornost, če izvzamemo Moja Farah. Vsakič ko so ga na velikem zaslonu pokazali, kako se pripravlja na ogrevalnem štadionu, je na glavnem, ki je bil preplavljen z jamajškimi zastavami, završalo, vsak njegov korak je bil pospremljen z glasnim aplavzom, pred vsakim tekom so gledalci v en glas vzklikali Usain Bolt, Usain Bolt ..., na Otoku ga zares obožujejo.

In Gatlin? Takšnega »buuuuuu« večdesetisočglave množice ob prav vsaki najavi nastopa bržčas ni doživelo veliko športnikov ...

Zato je bil razplet tako zelo boleč, se je pa delno napovedal že v polfinalu, ko je Bolta premagal Christian Coleman, sicer najhitrejši v tej disciplini to sezono. Tako se je prvič zgodilo, da je bil Jamajčan na 100 poražen v polfinalu velikega tekmovanja, pravi šok pa je bil nato finale. Ne glede na vse so bila splošna pričakovanja, da bo vendarle zmagal, tudi sam se je želel posloviti na njemu edini znani način, a so Američani tokrat le dočakali svoj veliki trenutek. Štart je bil od nekdaj šibka točka Usina Bolt in v Londonu ni bilo nič drugače, za nameček se iz tekme v tekmo stanje ni izboljševalo, kot je pričakoval. »Štart me je ubil. Preveč pritiska sem si naložil glede tega, saj sem vedel, da se bom znašel v težavah, če ne bom dobro štartal,« je mirno ponavljal vzrok za poraz skozi dolg koridor novinarjev v mešani coni, potem ko je sploh prvič v karieri na SP (ali OI) osvojil bronasto kolajno. Poleg Gatlina ga je namreč kar dvakrat v le nekaj urah prehitel Coleman. Bolt je bil razočaran, kot je pač vedno, ko ne zmaga (kar prav velikokrat ni izkusil), a hkrati ni mogel biti žalosten ob tem, kakšno navdušenje, hvaležnost so pokazali gledalci.

Po koncu finala sta se namreč vzpostavili dve točki proslavljanja, Gatlin je bil pri tem bolj kot ne osamljen in v vsakem delu štadiona, kamor se je premaknil, izžvižgan, med Boltovim častnim krogom pa so gledalci ponoreli, ko se je postavil pred njih, toliko bolj, če se je bil pripravljen fotografirati. Ne glede na to, da za konec kariere v posamični konkurenci ni zmagal, je bil absolutna zvezda večera, bron pa seveda ne bo prav nič pokvaril ocene njegove športne poti. »Svetu sem dokazal, da sem eden največjih športnikov. Za konec sem si res želel še eno zmago, če ne bi mislil, da sem lahko prvi, ne bi nastopil, a žal se ni izšlo,« je dejal Bolt, ki je ob koncu slavja na štadionu poljubil ciljno črto – ki jo bo, če bo vse po sreči, prečkal še v soboto s štafeto 4 x 100 m – in se na veliko veselje gledalcev še nekajkrat postavil v svojo znamenito pozo.

Seveda se ni mogel izogniti vprašanjem niti o tem, kako sprejema dejstvo, da mu je poslovilno zabavo pokvaril nekdanji dopinški grešnik (ob drugem prekršku se je izognil dosmrtni prepovedi tekmovanja zaradi sodelovanja s protidopinškimi organizacijami). Ostal je pri svojem večkrat izraženem mnenju, da z Gatlinom nima težav, ker je pač odslužil svojo kazen in trdo garal, da se je vrnil med najboljše atlete sveta. Številni niso tako spravljivi (sploh ne v luči trenutnega dogajanja, ko še vedno velja prepoved nastopa za ruske atlete z nekaj izjemami, ki pa na noben način ne smejo dati vedeti, od kod prihajajo, niti z barvami laka za nohte), svoje pomisleke je izrazil tudi predsednik mednarodne zveze Sebastian Coe, posebnega položaja se je dobro zavedal tudi novi prvak. Posipal se je s pepelom, pel hvalo Boltu, se mu pred vsemi priklonil na štadionu, seveda pa se vendarle tudi veselil svojega drugega naslova svetovnega prvaka na 100 m, pri čemer je prvega osvojil leta 2005. V Helinskih je za zlato tekel 9,88, tokrat zgolj 9,92, kar je najslabši zmagoviti čas na SP po letu 2003 (Kim Collins 10,07). »Vse skupaj se zdi nadrealistično,« je priznal, potem ko je šele drugič v karieri ugnal Bolta. Ker šteje 35 let, je ob prečkanju ciljne črte za hip pomislil, da bi lahko končal kariero, a njegov sin si želi, da bi nastopil še na OI 2020 ...