Potrpežljivo čakanje se je izplačalo

Pravijo, da je v vsaki slabi stvari tudi zrno dobrega. Slaba stvar za slovensko odbojkarsko reprezentanco je bila, da se je tik pred evropskim prvenstvom, ki te dni poteka na Poljskem, poškodoval udarni sprejemalec Klemen Čebulj. Dobra pa, da se je s tem ponudila priložnost za dokazovanje fantu, ki ima za seboj verjetno najboljšo sezono med vsemi izbranci selektorja Slobodana Kovača – Alenu Šketu.

Čebulj in kapetan Tine Urnaut sta udarno sprejemalsko navezo v izbrani vrsti tvorila že na magičnem predlanskem EP v Sofiji in ekipi izdatno pomagala do srebrnega odličja, ključna člena igralskega mozaika sta bila tudi v vseh naslednjih velikih izzivih. Za njunim hrbtom pa je Šket potrpežljivo čakal na svojo priložnost – in jo dočakal na Poljskem. Nič se ni pritoževal, da je bil po sili razmer nekoliko zapostavljen, vedoč, da je v začetni postavi prostora le za dva sprejemalca.

»Vsem nam je žal, da se je Klemnu to zgodilo, saj je zelo pomemben člen ekipe. Ne bom rekel, da nam je brez njega lahko, verjamem pa, da lahko ponovimo rezultat s predlanskega EP in znova osvojimo kolajno. Na Poljsko smo se podali pozitivnih misli in z željo izvleči čim več. Postaviti si je treba visoke cilje in se v vsakem dvoboju dokazovati,« je poudaril Šket, ki se priložnosti ni ustrašil, čeprav v preteklosti ni bil pogosto nosilec reprezentančne igre: »Sem pa te vloge vajen iz kluba, zato glede tega nisem imel posebnih težav, morda sem potreboval le malo več časa, da sem se uigral z ekipo, saj se s Klemnom vsekakor razlikujeva.«

Raje je korektor

Visok je 205 centimetrov, kar je odlična višina za korektorja in vrhunska za sprejemalca. »Veliko sprejemalcev je dvometrašev. V tem ne vidim težave, prej prednost,« poudarja 29-letnik iz Leviča pri Slovenski Bistrici, ki v izbrani vrsti igra na sprejemalskem položaju (tudi pod Kovačevim predhodnikom Andreo Gianijem je), v klubu pa na korektorskem. »Zagotovo preferiram mesto korektorja, ki mu ni treba sprejemati in je zato precej lažje napadati, pa tudi sicer mi korektorska vloga bolj ustreza.«

V pripravljalnem obdobju je bil med najbolj razpoloženimi Slovenci, v obeh zadnjih prijateljskih tekmah s Srbi je prispeval največ točk, 22 oziroma 14. »V pripravah smo igrali proti trem vrhunskim ekipam, Poljski, Italiji in Srbiji. EP smo si postavili za osrednji cilj sezone, nanj smo se začeli pripravljati že 2. maja, imeli smo dovolj pripravljalnih in uradnih dvobojev. Zavedamo se, da smo to poletje že naredili dober rezultat v kvalifikacijah za SP in v drugem kakovostnem razredu svetovne lige, vendar ključno šele prihaja. Če se na Poljskem ne bomo izkazali, bo trud tega poletja zaman,« je prepričan Šket, ki se veseli tudi močne podpore s tribun. Njegovi najbližji bodo zanj stiskali pesti iz domovine.

V zelo uspešni minuli sezoni si je klubski kruh služil v bogati Turčiji, pri Fenerbahčeju, s katerim je osvojil domačo pokalno lovoriko in bil tretji v prvenstvu, v pokalu CEV pa izpadel v polfinalu. Lepi rezultati so bili tudi glavni vzrok, da v prestopnem roku ni menjal sredine. »Obojestranska želja je bila, da ostanem, tako da se ni bilo težko dogovoriti za še eno sezono. Kljub ponudbam sem se v Istanbulu res dobro znašel, tudi s trenerjem sva na isti valovni dolžini, tako da res nisem hotel oditi,« pojasnjuje nekdanji igralec italijanskih prvoligašev Modene, Molfette in Latine, ki je pred tem na domačih parketih branil barve ACH Volleyja, Maribora in Svita.

Bogati, a ležerni

Pa na splošno odbojka v Turčiji? »Denarja se obrača res veliko, predvsem v bogatejših klubih, je pa, zanimivo, ženska odbojka veliko bolj priljubljena kot moška, ki je med športi šele nekje na petem mestu po odmevnosti. Ko igramo tekme doma, nas spremlja 100, največ 200 gledalcev, na gostovanja pa jih odide več. Liga je na dokaj visoki ravni, resda pa Turki vse skupaj jemljejo nekoliko bolj počasi, ležerno, kadar kaj potrebuješ, si vzamejo več časa,« z nasmeškom dodaja visokorasli reprezentant, ki bo v novi sezoni (verjetno) edini Slovenec v Turčiji. V prejšnji so bili kar štirje, tudi Dejan Vinčič, Alen Pajenk in Gregor Ropret. »Redno smo se videvali na tekmah, s Pajenkom sva bila celo soigralca, veliko smo se družili tudi s srbskimi obdojkarji,« se z nostalgijo zazre v bližnjo preteklost Alen Šket, ki v Turčiji ne pogreša ničesar: »Vse mi ustreza – hrana, Istanbul, ki je krasno mesto, klub, soigralci ... Odlično sem se vključil v kolektiv.«

Turška liga je po kakovosti najbrž četrta v Evropi, pred njo so italijanska, ruska in poljska. V Krakovu in še treh drugih prizoriščih se te dni mudi elita stare celine na EP, ki je za Šketa že peto zaporedno. Že predlani je bilo v Sofiji v javnosti čutiti nekaj evforije, letos še toliko bolj, kajti ... »Poljaki res dajo ogromno na odbojko, zelo je priljubljena, kar so nazadnje dokazali na SP pred tremi leti, ko je bila otvoritvena tekma na osrednjem stadionu v Varšavi, enako je bilo letos. Sploh nisem dvomil, da tribune ne bi bile polne. Morda je odbojka celo številka ena med športi na Poljskem, zagotovo pa številka dve,« pojasni sogovornik, od katerega selektor Kovač pričakuje, da bo v Krakovu dokazal svoj neizmeren talent in razkošno znanje.