Pretekel že skoraj desetino razdalje do Lune

Čez teden dni bodo ljubljanske ulice mravljišče maratoncev z vsega sveta, pred tednom dni pa je neuničljivi 54-letni Britanec Steve Edwards spet postavil nov mejnik: v karierni statistiki ima namreč vpisanih že 800 pretečenih maratonov. Njegov skriti cilj je nastopiti na 50 londonskih. Ne rečejo mu brez razloga Gospod Maraton. Z enačajem vmes.

Le kako leto po rojstvu pis­ca teh vrstic je Edwards, komaj polnoleten, pretekel svoj prvi maraton. Bilo je oktobra leta 1981 in bilo je prejkone naključ­je. Ker je vselej slovel kot mož beseda, je izpolnil stavo in se prijavil na maraton v Coventryju. Po 42-kilometrskem mučenju je bil tako iztrošen, da se je zaklel, da ga v tem življenju na štartu ne bo več videti. Toda, saj veste, kako gre tista o zarečenem kruhu ... Manj kot tri desetlet­ja pozneje, aprila leta 2010, je dosegel osebni cilj, ki si ga je postavil, ko je bila njegova kariera še mlada. Bil je jubilej, kot se spodobi: na Irskem, v Connemari, je imel za seboj že svoj petstoti maraton!

Osupljivo okroglo znamko, ki je bila seveda tudi rekordna (česa podobnega pred njim ni dosegel noben Zemljan), je ujel dve leti prej, kot je načrtoval. Še več: prav sleherni maraton dotlej je zmogel v manj kot treh urah in pol, njegov povprečni čas je bil tri ure in 18 minut. »Tudi samega sebe sem presenetil s tem, kaj sem zmožen. Petstotico sem si postavil za cilj do leta 2012, zdaj moram spremeniti ambicije,« je takrat navdušeno komentiral zdaj 54-letni Otočan. Odtlej je minilo še sedem let, on pa je v svojo statistiko dodal 300 novih maratonov, minulo nedeljo je namreč postavil še en mejnik – veličastnih 800 nastopov na uradnih tekmovanjih.

Informacijski tehnolog, oče in dedek

Zgodilo se je v Birminghamu, nadeli so mu simbolno številko 800, ciljno črto je prečkal v času 3;19:39. Brž ko je zaprl eno poglavje, je že napovedal naslednje – zdaj želi, kar se zdi navadnim smrt­nikom docela nepredstavljivo, uloviti tisočico! »Iz dna srca sem hvaležen soprogi Theresi, ki se nečloveško žrtvuje zame in me brezpogojno podpira. Uspehov ne bi bilo brez njene ljubezni in spodbude. Saj veste: za vsakim uspeš­nim moškim ...« je poudaril gospod iz Gloucestershira, oče in dedek, po poklicu informacijski tehnolog. Čeprav ne sodi ravno v svetovni športni vrh, je v karieri vpisal že 60 zmag, kar ga na večni lestvici britanskih maratoncev uvršča celo na drugo mesto.

Če se malo poigramo z impozantnimi številkami: v skoraj treh desetletjih je torej opravil en maraton na povprečno 13 dni, tekmoval je v 34 državah (tudi na Novi Zelandiji in v Maroku), samo onstran luže je zbral več kot sto nastopov. Zgolj na uradnih preizkušnjah je pretekel približno 34.000 kilometrov (oziroma skoraj desetino razdalje med Zemljo in Luno), še nič koliko pa tudi na treningih. Razen leta 2008, ko je moral zaradi nategnjene mišice prisilno počivati štiri tedne, se ni nikoli ustavil za dlje časa zaradi poškodb. Leto dni mlajša soproga ga, brez izjeme, spremlja in bodri na vsaki preizkušnji.

Osemstotič. Foto: Twitter.

Posmeh v brk uradni medicini

Leta 1990 je postal najmlajši Zemljan s stotimi pretečenimi maratoni in dve leti pozneje že z dvestotimi. Tega leta je nanizal rekordnih 87 nastopov in se v brk posmehoval uradni medicini, ki tekačem svetuje, naj se udeležijo kveč­jemu treh maratonov na leto. Ni zgolj človek močnega, temveč tudi velikega srca. Finančno namreč podpira britanski sklad, ki pomaga prikrajšanim otrokom iz socialno šibkejših družin (in še mnoge druge dobrodelne ustanove), nakazal je že debelih 25.000 britanskih funtov. »Tek je čudovit šport. Na maratonih tekmuješ z drugimi in sam s seboj, z lastnimi cilji. Na začetku kariere nisem vedel, kako se pripravljati niti kako teči. Storil sem ogromno napak, se komaj privlekel do cilja in si obljubil, da nikdar več. Toda tako reče veliko ljudi,« z nasmeškom razlaga Edwards.

»Trudim se, da trening ostaja moja dnevna rutina. Živim v ugodnem okolju za vadbo, kolesarim v službo in nazaj, treniram med odmorom za kosilo. Dobra kondicija je nujna za udeležbo na maratonih, je pa seveda logistično zahtevno usklajevati športne obveznosti s službenimi in družinskimi. Biti moraš mojster v razporejanju časa,« pojasnjuje Gospod Maraton, ki ga je bilo doslej največkrat videti na sloviti tekmi v Londonu, na kateri je zbral kar 21 nastopov. Najzahtevnejši se mu zdi maraton v Aucklandu, neizpolnjena želja pa so za zdaj azijske preizkušnje, srčno rad bi sodeloval na kakšni v Indiji ali na Kitajskem.

Človek znotraj stroja

»Najbolj se bojim poškodb, zmrznem pa, ko beseda nanese na upokojitev. Ne predstavljam si življenja brez teka. Kot otroka so me zaradi deformirane roke v šoli trpinčili, tek pa mi je pomagal, da sem postal močnejši in samozavest­nejši človek,« se grenkega poglavja svojega življenja spominja Steve, ki se v prihodnosti vidi tudi v trenerski vlogi, v sedanjosti pa je v natrpanem vsakdanu našel ravno dovolj časa, da je izpod njegovega peresa prišla knjiga o teku z naslovom Človek znotraj stroja, ki »bo, upam, spodbudila mnoge za ukvarjanje s športom. Z njo želim ljudi navdihniti in jim pokazati, da je s trdim delom in močno voljo sleherni cilj uresničljiv.«

Da se na emšo požvižga, ne drži popolnoma. Staranje v aktivnem športu pušča neizbrisen pečat. »Moji zadnji kilometri na maratonih niso več tako živahni kot nekoč, poleg tega opažam, da potrebujem vedno več časa za regeneracijo po tekmah. So dnevi, ko se prebudim in čudim, kako, za vraga, bom v ustaljenem ritmu pretekel en kilometer, kaj šele 42,« se namuzne in doda: »Seveda niso zgolj številke tiste, ki me poganjajo. Leta 1992 sem nanizal 87 maratonov s povprečnim časom 3;14 in postavil osebni rekord z 2;51. Moj podvig so odtlej popravili mnogi, a so bili vsi zgolj lovci na številke. Jaz nisem bil nikdar takšen, pri meni gresta kvaliteta in kvantiteta z roko v roki.« Steve upa, da bo lahko tekel tudi še pri osemdesetih ...