Sabljanje

V Budimpešti te dni poteka svetovno prvenstvo v sabljanju, zato vam bomo to starodavno veščino, ki je v primerjavi z drugimi športi medijsko precej manj izpostavljena, bolj podrobno predstavili.

Objavljeno
23. julij 2019 12.36
Posodobljeno
23. julij 2019 16.02
Rusinja Violetta Khrapina proti Kitajki Mingye Zhu. FOTO: Peter Kohalmi/AFP
Sabljanje, tako kot tudi številne druge borilne veščine, se je razvilo iz potrebe po preživetju, samoobrambi pa tudi napadanju in osvajanju.

Ko nekdo omeni sabljanje, si ponavadi predstavljamo romantični srednjeveški dvoboj za čast, pravico in ljubezen, kjer se pogumnež s prefinjeno eleganco spopade z zlom. Žal so bili resnični boji precej bolj kruti in krvavi.

image
Švicarka Michele Niggerler proti Kitajki Wang Zijie. FOTO: Peter Kohalmi/AFP


Sabljanje se je skozi zgodovino iz borilne veščine preoblikovalo v način zabave v visokih družbah, postalo pa je tudi moda in del vzgoje v aristokratskih krogih. V 19. stoletju je sabljanje postalo pravi šport. Leta 1896 so namreč sabljanje vključili na prve olimpijske igre moderne dobe. Manj znano pa je dejstvo, da je bilo sabljanje športna disciplina na olimpijskih igrah že v letih 776 pred našim štetjem.

Pri treningu se razvija fizična pripravljenost, taktično razmišljanje, kdaj napasti in kdaj se pravočasno umakniti. Umetnost sabljanja je predvsem ustrezna presoja glede napada in umika.

image
Italijan Enrico Berre proti Nemcu Benediktu Wagnerju. FOTO: Peter Kohalmi/AFP


Ali ste vedeli, da je prav ta šport poskrbel za našo prvo olimpijsko medaljo? Leta 1912, torej pred 107 leti, je v Stockholmu Rudolf Cvetko kot član avstrijske sabljaške reprezentance v ekipnem tekmovanju s sabljo osvojil prvo »slovensko« olimpijsko medaljo srebrne barve. Cvetko je v svet tega športa vstopil kot častnik avstro-ogrske vojske. Po upokojitvi je ostal zvest sabljanju, saj je kot pedagog še dolga leta deloval pri vzgoji mladih športnikov.

image
Švicarka Michele Niggerler proti Kitajki Wang Zijie. FOTO: Peter Kohalmi/AFP


Sabljaški dvoboji potekajo na posebni stezi, ki mora biti ravna in enakomerno osvetljena, široka je od 180 do 200 centimetrov, dolga 14 metrov, na vsakem koncu pa sta še dva metra namenjena izteku. Tekmovalec s svojim orožjem skuša čim večkrat zadeti nasprotnika. Na tekmovanjih po navadi dvoboj traja na pet osvojenih točk, v dvobojih na izpadanje pa na 15. V zgodnjem obdobju sabljanja je točke štel le sodnik, kar je bil pogosto vzrok za veliko vroče krvi, saj so bili delilci pravice pogosto obtoženi pristranskega sojenja. Že v 30. letih prejšnjega stoletja so zato pri meču uvedli posebno elektronsko napravo, ki pomaga šteti dotike. V 50. letih so to napravo sprejeli pri floretu, v osemdesetih pa še pri sablji.

image
Francozinja Pauline Ranvier se veseli zmage proti Italijanki Arianni Errigo. FOTO: Peter Kohalmi/AFP


V sabljanju poznamo tri glavna orožja: floret, meč in sabljo. Floret in sablja tehtata 500 gramov, medtem ko je meč s 750 grami malo težji. Dolžina rezil je pri vseh treh sabljaških orožjih enako dolga, in sicer 90 centimetrov.

Pri nas se je možno sabljanja lotiti kot tekmovalnega športa, mnogi pa se za sabljanje odločijo kot rekreacijo. Sabljanje je primerno tako za otroke, odrasle, moške in ženske. Strokovnjaki ocenjujejo, da otroci lahko sabljanje začnejo trenirati nekje med osmim in desetim letom starosti. Pri mlajših otrocih je najpomembnejša filozofija, da se predvsem skozi igro razvijajo gibalne sposobnosti, koordinacija gibanja, ravnotežje in razvoj fine motorike. Pozneje se dodajo osnove sabljanja, v okviru katerega se otroci učijo sabljaških prvin ter spoznavajo osnovna pravila športnega obnašanja in vedenja na stezi.