Selektor za labodji spev

»EP bomo gostili tudi zato, ker se bo leta 2013 kar nekaj košarkarjev poslovilo od reprezentančnega dresa. Ne skrivamo, da gremo po zlato kolajno,« je pred dnevi naznanil direktor naših košarkarskih reprezentanc in vodja marketinga pri KZS Matej Avanzo ter prilil olje na ogenj v navijaških srcih. Njegove besede so delno tržno usmerjene, a tudi povsem logične. Če bi se lotili tako velikega projekta brez ustreznih tekmovalnih načrtov, bi bili podobni slavljenki, ki povabi na svoj rojstni dan vse sorodnike in prijatelje, si omisli novo pričesko in čudovito obleko, nato pa ves večer le gara v kuhinji, da gostje ne bi bili lačni in žejni.

Slovenski košarki nasploh primanjkuje ambicioznosti, zato smo ob vrnitvi z velikih prvenstev redno ugotavljali, da smo pač dosegli uvrstitev, o kateri smo si pred odhodom drznili govoriti na glas. Torej »odlično 6. in 7. mesto«. Tako sta minili dve desetletji in prišli smo do točke, da pričakujemo največji uspeh, ko se bo krivulja naših najboljših košarkarjev realno začela spuščati. O tem priča podatek, da smo že na letošnjem SP imeli drugo najstarejšo reprezentanco med 24 nastopajočimi, nič manj Avanzova napoved labodjega speva na domačih tleh. Na žalost leta 2004, ko so izbrali gostitelje EP v letih 2007-11, nismo zmogli dovolj športne vizije in drzne poslovne žilice, ki bi pospešila gradnjo Stožic, pa čeprav tedaj še ni bilo gospodarske krize, pristojbina za FIBA pa je znašala pičle tri milijone evrov.

Spomnimo se lahko tedanjih razprav, da si KZS ne more privoščiti vrhunskega selektorja, pa čeprav je bilo že takrat jasno, da je potencial naših igralcev redno prekašal strokovno avtoriteto izbranih trenerjev. Dušan Šešok se je resda pogovarjal tudi z Dušanom Ivkovićem, Željkom Obradovićem, Bogdanom Tanjevićem in Božidarjem Maljkovićem, vendar bolj iz radovednosti in da je zgroženo ugotovil, koliko denarja zahtevajo za svoje storitve. Ivković je denimo na EP 2009 in letošnjem SP vodil Srbijo z ogromnim popustom za rojake, pa vendar pospravil desetkrat večji znesek, kot ga je slovenska reprezentanca v istem času namenila za celotni strokovni štab. Po odločitvi, da bomo vložili ogromno denarja v izvedbo EP, varčnost ne more biti več tema pogovora. Lahko razpravljamo le o optimalnih kandidatih, ki bodo prevzeli triletni projekt in v tem času uživali absolutno zaupanje reprezentančnih kandidatov do tolikšne mere, da si bodo srčno želeli igrati na Slovenijo, namesto da se bodo pustili prositi in izmišljevali najrazličnejše izgovore.

V tej luči lahko razumemo vesti o začetku raziskovanja trenerskega tržišča in Maljkovićevo potrditev, da je vesel, ker so se ga v zadnjih dneh spomnili tako Slovenci kot Črnogorci. Po treh letih brezposelnosti si je očitno zaželel dela, glede na njegovo sistematično delo s splitsko Jugoplastiko, Limogesom in Panathinaikosom, s katerimi je osvojil štiri naslove evropskega prvaka, pa bo seveda še moral odgovoriti za vprašanje, če je enako primeren tudi za »šprintersko« vlogo selektorja, ki je povsem drugačen poklic. V prihodnjih tednih bodo zagotovo prišla na dan imena številnih drugih kandidatov, resničnih in namišljenih, še prej pa bo seveda treba presekati mučni gordijski vozel z Memijem Bečirovičem. Prava farsa je namreč, da so vsi vpleteni po vrnitvi s SP ocenili nastop v Istanbulu kot uspeh, nato pa tri mesece nočejo govoriti o skupni prihodnosti, pa čeprav so Bečiroviču letos zaupali reprezentanco po načelu 1+1+1, torej do OI v Londonu. Če sta obe strani zadovoljni, bi se lahko že davno dogovorili za podaljšanje mandata. Če je nezadovoljna le ena stran, pa bi se morali še hitreje ločiti. Tako pa domala hkrati poslušamo prve vesti o iskanju novega selektorja in poročilo strokovnega sveta KZS, da so »moške reprezentance letos uresničile vse zastavljene cilje, članska izbrana vrsta pa jih je celo presegla.« Kdo torej pri nas izbira selektorja? Strokovnjaki očitno ne.

Časa je sicer dovolj in pri KZS obljubljajo, da bodo vrzel zapolnili pred 30. januarjem, torej pred žrebom skupin za EP 2011 v Litvi. Do tedaj bi kazalo biti potrpežljiv tudi pri stikih s košarkarji, da se ne bi ponovile zgodbe o prenagljenih obljubah, ki so teple pozneje izbrane selektorje. Spomnimo se le letošnjega primera o Jaki Lakoviču in Benu Udrihu. Tokrat kaže biti še toliko bolj preudaren in imeti v mislih, kdo naj bi nam leta 2013 prinesel zlato. Da bomo takrat priredili EP, ni zadostno jamstvo. Na dosedanjih 36 prvenstvih stare celine so gostitelji osvojil kolajno 19-krat in zmagali le devetkrat. Nazadnje Nemčija leta 1993, pa čeprav so za njo dobile priložnost tudi Grčija (4. leta 1995), Španija (5. leta 1997, 2. deset let pozneje), Francija (4. leta 1999), Turčija (2. leta 2001), Srbija in Črna gora (9.-12. leta 2005) ...