Silvo in Vili največji »faci« na Franji

Vili Silič in Silvo Gobec sta bila na maratonu Franja največji »faci«. Za njima se je obrnil vsak mimoidoči. Člana Kluba starodobnikov Večno mladi iz Šentjurja sta namreč na prireditev, na kateri sta Delo in Sberbank iskala najstarejše kolo, pripeljala na ogled kolesi iz 19. stoletja.

Najstarejše kolo minuli konec tedna v BTC City je imelo letnico 1885. »Pogon ima na prvo kolo. Doseže lahko celo hitrost do 30 km/uro. Je predhodnik kolesa iz leta 1889, prvega kolesa na verižni pogon,« je Vili s prstom pokazal na starejšega od obeh koles, ki ima premer sprednjega kolesa dober poldrugi meter. Ko se je Silvo pognal nanj, je takoj vzbudil pozornost mimoidočih. »Kolo je originalno, le vitalni deli so nekoliko popravljeni. Dobili smo ga od prijateljev v Sloveniji. Po naših ugotovitvah je češke izdelave, in sicer znamke, ki je bila predhodnik Škode. Najprej so izdelovali kolesa, šele nato motorna kolesa, zdaj pa avtomobile. Njegova vrednost je zelo relativna, za nas zbiratelje je neprecenljivo,« je pojasnil Silvo, ko je končal z vožnjo.

Vilijevo kolo, ki je po obliki precej bolj podobno sodobnemu kolesu kot tisto, ki ga je na prireditev pripeljal Silvo, je eno najstarejših koles z verižnim pogonom. Izdelali so ga v Nemčiji. »Ima polni gumi, sprednjo zavoro in acetilensko svetilko. Da bi se z njim zapeljali, pa je potreben prisilni tek, t. i. 'muss-lauf'. Zajahati ga je treba od zadaj, se nato počasi usesti na sedež in ujeti gonilke,« je proces vožnje opisal Vili. Kupil ga je v Avstriji pri zasebnem lastniku pred dvema letoma. Pogajanja zanj so bila težka, a na koncu mu je le uspelo. Koliko je moral zanj seči v žep, ni želel razkriti, poudaril pa je, da so cene koles z muzejskim pomenom zelo visoke.

Obe kolesi so vozili po ljubljanskih ulicah konec 19. stoletja, ko so Slovenci ustanovili prvi kolesarski klub: »Sedeži so bili iz usnja, zelo trdi, vožnja je bila neudobna, podlaga pa makadam, tresljaji so bili neizogibni, zaradi njih pa tudi padci. Leta 1900 so kolesa dobila obliko, kot jo poznamo danes. Kolesa so izdelovali kovači, ročno. Po poklicu sem strojnik, a pred njihovim takratnim profesionalnim delom snamem kapo. Bili so pravi mojstri,« je pripovedoval Vili, čigar ljubezen do koles sega več kot 30 let nazaj. Usodno je bilo kolo njegovega sošolca. Zanimanje je prenesel še na druge prijatelje in »zgodba se je začela razvijati«. Svoje prvo kolo je dobil, ko je končal osnovno šolo. »Bilo je žensko, nanj sem bil izjemno ponosen. Na žalost je nekega dne dobilo krila. Ukradli so mi ga.«

Silvo je približek kolesa, ki je bilo podoben skiroju, dobil od soseda, ki je živel v Avstriji. »Prvega pravega kolesa pa ne bom nikoli pozabil. V 6. razredu mi ga je kupil oče, na Kozjanskem je bila to zanimiva stvar. Kolo je bilo žensko, 24-colsko. Ko sem uničil prvo zračnico, nove ni bilo mogoče dobiti,« se je spominjal.

S kolesom je stkal življenjsko vez, pravi, v svoji zbirki maratonov beleži 10 udeležb na Franji. »Nazadnje sem bil na MF, ko smo še štartali iz Tacna. Zaradi strahu pred padci sem udeležbo na takšnih prireditvah opustil,« je povedal Silvo, ki je zanimanje po hudem padcu, ki ga je utrpel, preusmeril k starodobnikom.

Klub starodobnikov Večno mladi iz Šentjurja, v katerem sta dejavna, šteje čez 50 članov. V kolesarski sekciji jih je 15. Ponašajo se s 30 starodobnimi kolesi. »Sami jih obnavljamo, imamo nekaj vrhunskih mehanikov, za strokovnost se nam ni treba bati,« je pojasnil Vili. V slovenskem prostoru imajo stike s kolesarskimi klubi, izmenjujejo pa si tudi mnenja in izkušnje s somišljeniki iz Avstrije. Radi se odzovejo povabilom na prireditve, na katerih lahko pokažejo svoj zaklad. Bili so, denimo, na Pivo in cvetje. »Ljudje občudujejo našo zbirko, mi pa smo nanjo zelo ponosni,« je dejal Vili. V mislih imajo tudi razstavo od začetka kolesarskega razvoja v Sloveniji, ki naj bi luč ugledala konec leta.