Skromno dekle, zaljubljeno v to, kar počne, in je na poti do cilja nič ne ustavi

Janja Garnbret, 19-letna športna plezalka, polni vitrino z vsem, kar je na razpolago, se resno spogleduje z olimpijsko kolajno in je tudi vzorna šolarka.

Objavljeno
17. december 2018 13.17
Posodobljeno
17. december 2018 13.17
Janji ciljev ne bo zmanjkalo, med večjimi je tudi lasten plezalni center v Radovljici, ki sta si ga zamislila z Domnom Škoficem. FOTO: Tomi Lombar/Delo
»Še nikoli nisem bila neuspešna. Ni se zgodilo, da bi bila peta in bi se slabi rezultati kopičili,« rdečo nit dosedanje kariere, za opisovanje katere zmanjka presežnikov, izpostavi 19-letna koroška športna plezalka Janja Garnbret, letos dvakrat zlata in enkrat srebrna na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Je zagnana, preprosta, »prizemljena«. Je skromna, dostopna, sproščena. Je športnica in človek z veliko začetnico.

Martina Čufar Potard

nekdanja športna plezalka
Osebno je ne poznam, saj je premlada oziroma jaz prestara. Ko je začela bleščečo kariero, sem jaz svojo že končala. Spomnim se, da mi je Gorazd Hren pred leti, ko smo skupaj trenirali mladince, govoril, da ima v skupini eno noro močno »ta malo«. Zato sem potem z zanimanjem spremljala, kako je začela pometati s člansko konkurenco. Iz njenega sloga plezanja je razvidno, da je odločno, brezkompromisno, sproščeno dekle, ki je na poti do cilja nič ne ustavi. Navdušuje me njena sposobnost samozavestega izvajanja dinamičnih gibov in skokov, v tem je najboljša med vsemi. Slog tekmovalnega plezanja se je od mojih zaključkov močno spremenil, ni več časa za počasno napredovanje v steni, za počitke. Moč in dinamika sta pred estetiko. Vse gre precej hitreje, oprimki so slabši in nekonkretni, bolj kot moč prstov je pomembna moč in koordinacija celotnega telesa.


image
Svetovna prvakinja je že v treh disviplinah. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Pred dnevi sta se s srčnim izbrancem, ravno tako plezalcem Domnom Škoficem, vrnila z zasluženega oddiha na Maldivih. Predlani sta bila na Sejšelih, lani na Baliju. Mrtva sezona na začetku zime je zanju edina priložnost, da spraznita glavo in napolnita baterije. Kajti vse drugo je plezanje. Že od nekdaj. Vprašajte njene starše, Darjo in Vilija, ki vam prikimata, da je doma ves čas plezala po drevesih, ograjah, omarah, delala prevale na podbojih vrat.



»Pri Janji smo že v njenih rosnih letih, ko je nastopala na državnih prvenstvih v mlajših kategorijah, opazili, da pleza z veliko občutka in lahkotnosti. Vsem je bilo že takrat jasno, da je velik potencial za vrhunske rezultate. In potem se je to res zgodilo. Zato bi težko rekel, da gre za meteorski vzpon, konec koncev potrebuje športnik v članski konkurenci veliko kilometrino kot mladinec,« velikan Tomo Česen v kali zatre zamisel, da je Janja Garnbret nastala čez noč. Ne, kalila in medila se je, v vseh mlajših selekcijah kazala nastavke vrhunskosti in jih potrjevala z dosežki, vse je podredila izpolnjevanju osnovnega cilja – biti najboljša in pri tem uživati v steni. Če jo vprašate, ali je zaradi športa zamudila delček mladosti, saj je dobivala krvave žulje, ko so se njeni vrstniki zabavali, vas bo le začudeno pogledala, češ: nikar ne govorite neumnosti.

Rajmund Valcl

ravnatelj gimnazije Velenje
Janja je dekle z oblikovanimi cilji. Je zelo organizirana, motivirana za šolsko delo in športno plezanje. Vedno je poudarjala, da želi biti poleg vrhunskosti v športu tudi uspešna v šoli. To ji je s trdim delom tudi uspevalo. Do svojega znanja je bila realna, zavedala se je, da je nemogoče blesteti na vseh področjih, zato zase ni zahtevala posebnih olajšav. S sošolci v razredu se je odlično počutila in razumela. Bila je vesela, nasmejana, komunikativna, priljubljena in nikoli vzvišena. Sošolci in profesorji smo jo imeli radi, saj je svetovno znana in uspešna športnica ostala simpatična, ambiciozna in karakterno zelo stabilna mlada športnica, ki se je bomo vedno radi spominjali. V intervjujih je vedno rada pohvalila srčno navdušenje sošolcev ob njenih uspehih, delo profesorjev in razumevanje vodstva šole za njeno športno udejstvovanje.


Rezultatsko v vitrino, ki že poka po šivih, postavi vse, kar je na razpolago. Je najbolj popolna, raznovrstna plezalka ta hip, tudi v preteklosti bi ji ob bok lahko postavili le redke šampionke, a nobena ni že kot najstnica dosegla toliko, kot je 19-letnica iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu v dijaških letih, ko se je iz izstopajoče obetavne mladinke čez noč preobrazila v strah in trepet tekmic v članski konkurenci. A tudi športniki, ki mejijo na popolnost, so iz mesa in krvi. »Kje bi Janja še lahko napredovala? Ker nisem njen trener, ne poznam natančno njenih kapacitet, a kot opazovalka bi rekla, da občasno pleza preveč na moč, po moško. Najbolj je to očitno, če jo primerjam s Korejko Ja-in Kim, ki dobesedno pleše po steni in svojo moč uporablja bolj ekonomično,« pogled nanjo razgrne Martina Čufar Potard, prva slovenska zmagovalka tekme svetovnega pokala.

image
Zmagovalna naveza s trenerjem Gorazdom Hrenom.FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Uči se prenašati poraz


Vendar pa se Martina, »mama, ki pleza«, ne boji, da se je Garnbretova v orbito izstrelila prezgodaj in da bi ji dosedanji uspehi stopili v glavo: »Dokazala je, da je zrela, in že tri leta kraljuje v svetovnem vrhu. Letos je prvič dobila pravo tekmico, Avstrijko Jessico Pilz, ki ji je nekajkrat odvzela zlato odličje. Toda to je samo pozitivno, saj mi je Janja lani v nekem intervjuju dejala, da se mora naučiti prenašati tudi poraz. Povrhu pa ji je to dal o še dodatno motivacijo za trening in napredek. Brez novih izzivov je trening dolgočasen.« Z njo se strinja Klemen Bečan, ki se je kot prvi Slovenec okitil z zmago pred domačim avditorijem na kranjskem spektaklu: »Janja je zaprisežena plezalka in bo, po mojem, v plezanju ostala, tudi če bo imela težave in bo rezultatska krivulja začela padati, se bo znala pobrati. Ampak za zdaj na kaj takšnega niti ne kaže.«

Je zagnana, preprosta, »prizemljena«. Skromna, dostopna, sproščena. Športnica in človek z veliko začetnico.


image
Starši, Darja in Vili, so jo vselej podpirali in spodbujali. FOTO: Tadej Regent/Delo


Za njene sošolce in vrstnike je bil vrhunec letošnjega leta matura, za Janjo je bila bolj ko ne zgolj nujna prekinitev tekmovalne rutine, zaradi katere je morala izpustiti del balvanske sezone. Nekoč mi je v smehu odločno odkimala, da v šolskih klopeh ni takšna perfekcionistka kot v steni, a tudi učni rezultati dokazujejo njen intelekt. Vsa leta šolanja v športnem oddelku gimnazije Velenje je končala s prav dobrim uspehom, tudi zaključek s splošno maturo je opravila s prav dobrim. Še bolj kot ocene pa nagnjenost k popolnosti potrjuje njen odnos do šole. »Držala se je vseh dogovorov, programu je kljub odsotnostim zlahka sledila. Nikoli ni izkoriščala uspešne športne kariere na račun šolskih obveznosti, nikoli ni želela izstopati, izpostavljati velikih naporov, kaj dosti govoriti o uspehih ali kakorkoli vzbujati pozornost,« se spominja ravnatelj velenjske gimnazije Rajmund Valcl.

image
S srčnim izbrancem Domnom Škoficem, ravno tako plezalcem. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice


V Tokiu v krogu favoritinj


Ker je predana, delavna, dosledna, je hvaležna varovanka slehernega trenerja. Prve korake v svet športnega plezanja je naredila pod taktirko že pokojnega Roka Šisernika, v zvezdo svetovnega formata jo je dokončno izklesal Gorazd Hren, sedanji reprezentančni selektor. Med njim in Janjo se je stkala močna kolegialna vez, že pred leti, ko se je šele prebijala proti vrhu, ga je ocenila za »zelo zahtevnega, nepopustljivega, vendar zelo dobrega prijatelja, skupaj se znamo tudi zabavati«. Čarobne paličke in čudežne formule za uspeh ni, ponavlja Hren. »Preprostega recepta ni, ključ do uspeha pa je pristop do treninga ter vlaganje vanj in vase in tudi zaupanje v trenerja, seveda je to lažje s talentiranim plezalcem.«

Tomo Česen

športni plezalec, trener, alpinist
Je zelo stroga in na treningih skoncentrirana, noro zaljubljena je v to, kar počne, ima dovolj samozavesti, brez katere nobenemu športniku ne morejo uspeti velike stvari. Njeno plezanje je zelo dinamično in ne izgublja nepotrebne moči v posameznih delih nastopa. Je prišla prezgodaj na vrh sveta? Morda, a bolje prezgodaj kot nikoli. Toda zdaj je v položaju, ko nima koga loviti, ampak lovijo samo njo, pri čemer je seveda prisoten velikanski psihični pritisk, ki ga prenesejo le najmočnejši. Če bo ohranila hladno glavo in si ne bo naložila prevelikega bremena, jo bo še nekaj časa težko premagati. Povsem se strinjam s tem, kar sem letos prebral, da Janjo trenutno lahko premaga samo ona sama. Možnosti za napredek ima seveda še veliko. Ena stvar so mišice, ki so seveda podlaga, vendar brez psihične stabilnosti ne pomenijo absolutno ničesar.


image
Janja Garnbret je v steni dominantna, sproščena, neustavljiva. FOTO: Tomi Lombar/Delo


O tem, kako pomembno je za (mladega) športnika Janjinega kova trenersko vodenje, spregovori tudi Tomo Česen: »Vsak tako vrhunski športnik potrebuje trenerja, ki ga vodi skozi tekmovalno pot. Sploh ni smiselno govoriti o tem, koliko je kdo zaslužen za uspehe. Dejstvo pa je, da mora trener športnika spremljati in mu pomagati, še posebno ko gredo stvari narobe. In s tem ne mislim samo golega treninga moči, vzdržljivosti, plezalnega treninga. Vsak športnik je socialno bitje, dovzeten za vpliv okolja, družine, prijateljev, partnerja. In ko gredo te stvari narobe, gre običajno narobe tudi športni nastop. Včasih zadošča že samo pogovor in vse je lahko drugače.«



Leto 2019 svetovnih prvenstev ne prinaša, pač pa neizprosen lov na olimpijske vozovnice. V Tokiu 2020 bodo prvič razdelili odličja tudi v športnem plezanju, zaradi izjemne vsestranskosti velja Janja že danes v olimpijski kombinaciji, v kateri je letos postala svetovna prvakinja, za eno najresnejših kandidatk za stopničke. Ciljev ji ne bo zmanjkalo, med večjimi je tudi lasten plezalni center v Radovljici, ki sta si ga zamislila z Domnom Škoficem. S tem projektom bo dokazala tudi organizacijske sposobnosti.

Filip Flisar

nekdanji svetovni prvak v smučarskem krosu
Janje osebno ne poznam, kolikor pa spremljam njeno kariero, lahko rečem le – fenomenalno. Nekateri športi zahtevajo več rutine, drugi manj, Janja pa je očitno dovolj zrela in odrasla, da ima jasno postavljene cilje, natanko ve, kaj hoče, in ima tudi dobro podporo ljudi okrog sebe. Odločilni dejavnik ni sreča, ampak se mora uskladiti vse: talent, dobra ekipa, zmagovalna miselnost. Nekaterim športnikom po uspehih zmanjka motivacije in ne vedo več, kaj bi rezultatsko sploh še lahko dosegli, na druge, ki jim uspe, ko so še premladi, velika prepoznavnost nanje slabo vpliva in nehote izgubijo občutek za realnost. Pri Janji se za to ne bojim, je pa pomembno imeti v takem položaju tudi pametne in trezne starše.

Klemen Bečan

nekdanji športni plezalec
V reprezentanco je prišla ravno, ko sem jo jaz zapuščal. Dobra menjava! Krasna punca, veliko trenira, obsedena je s plezanjem, veliko je pripravljena za to narediti. Tudi talentirana je. Kajti malokrat dobiš talenta, ki je ob tem pripravljen tudi trdo delati. Nekateri razmišljajo tako: če sem brez treninga dosegel to, kar sem, zakaj bi treniral? Pri njej pa ni tako. Ali je njej pravi odnos in pristop v glavo vcepil trener ali je že sama taka, ne vem; vem pa, da je res odlično pripravljena, veliko in dobro dela, pa še narejena je za plezanje. Pred seboj ima še veliko nedoseženih ciljev, denimo zmage na vseh tekmah v sezoni, olimpijsko odličje ... Tako da ji motivacije, da bi v plezanje vlagala še več kot do zdaj, verjetno zlepa ne bo zmanjkalo. Navsezadnje ima dober zgled v Mini Markovič in Maji Vidmar, ki sta prav tako mladi dosegli svetovni vrh.