Skvoš – med najzahtevnejšimi panogami, toda dostopen in brez snobov

Rekreativci igrajo skvoš, da so fit, vrhunski tekmovalci pa morajo biti najprej fit, da ga lahko igrajo.

Objavljeno
08. marec 2019 11.30
Posodobljeno
08. marec 2019 14.56
V tenisu, denimo, igralca ne ovira nič, v skvošu ga stena in soigralec. FOTO: Matej Družnik/Delo
»O razliki med vrhunskim in rekreativnim skvošem kroži dober rek: rekreativci igrajo skvoš, da so fit, vrhunski tekmovalci pa morajo biti najprej fit, da lahko igrajo skvoš,« slikovito pojasni eden najboljših poznavalcev tega športa pri nas dr. Goran Vučkovič, večkratni državni prvak in zdaj trener, pa tudi profesor na ljubljanski Fakulteti za šport.

image
V Štepanjskem naselju je vzniknil novi Squashland. FOTO: Tomaž Čampa


Je pa za širšo populacijo rekreativna igra zanimivejša kot vrhunska, »ker izhaja iz slabšega taktičnega in teoretičnega znanja«. Kako je skvoš v Sloveniji vzniknil? Začelo se je že leta 1992, največji odmev pa je panoga imela v naslednjih letih, kar je sovpadalo z nastankom prvega večjega centra, ljubljanskega Squashlanda, ki je imel, enako kot Konex, osem igrišč. »Ko je pred desetletjem Squashland zaprl vrata, je število igralcev postopoma upadalo, po drugi strani pa se je povečevalo na periferiji – v Škofji Loki, Kranju, na Bledu. Vmes je vseeno nastala vrzel, zadnja leta pa se s ponovno rastjo infrastrukture število spet veča,« poudarja predsednik Squash zveze Slovenije Gregor Kustec. Skvoš je pri nas mogoče igrati v centrih v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Mariboru, na Bledu, v Vojniku, Veržeju, Podčetrtku, kjer delujejo tudi klubi. Brez možnosti za igranje so na Primorskem, v Novem mestu in Celju, kjer pa se borijo za postavitev štirih igrišč. Težava Maribora je, da igrišča sicer ima, vendar razpršena po vsem mestu. Prvi igrišči, ki še vedno stojita, resda ne s pravimi proporci, sta bili sicer v športni dvorani na Rogli.

image
Martin Mošnik je najuspešnejši slovenski igralec skvoša zadnjih let. FOTO: Igor Zaplatil/Delo


image
FOTO: Tomaž Čampa


»Število igralcev skvoša v Sloveniji je raslo do leta 1998, nato se je ustalilo. Prva večja težava je nastala po razpadu Squashlanda, število igralcev ni upadlo takoj, temveč sčasoma, dno pa doseglo pred letom, dvema, ker se je struktura v Ljubljani spremenila. Tudi Konex se je z osmih igrišč skrčil le na štiri. V zlatem obdobju je po državi zraslo kar nekaj igrišč, ki pa so bila razpršena, brez večjega centra. Na enem igrišču lahko igra od 20 do 30 ljudi na dan, za večje število igralcev je potreben center, kjer se ustvari dobra socialna klima. Športno-rekreativni vidik se tam poveže z družbenim. Zdaj se krivulja spet obrača navzgor. V Štepanjskem naselju je zrastel nov Squashland, pod isto taktirko, le da s šestimi igrišči,« pristavi Vučkovič.

image
FOTO: Tomaž Čampa


Naredijo tudi »špago«


Prednost skvoša je, da svetovni prvak lahko postaneš s 155 ali 190 centimetri. Tu omejitev ni, so pa seveda drugačne. Tudi zato je globalno zelo razširjen šport, primerljiv z badmintonom, igra ga ves svet, prav tako povsod v Evropi, razen v BiH, Makedoniji in Albaniji. V Pragi, denimo, je cela vrsta delujočih klubov in kar 280 igrišč. Iz Francije in držav Commonwealtha se širi na Bližnji vzhod, v Afriko, Severno, Južno in Srednjo Ameriko. V svetovnem vrhu so igralci iz Kolumbije, Peruja, Nove Zelandije. »Za aprilski masters v Ljubljani smo morali zapreti prijave, pride 140 igralcev, prijavljen je celo starejši od 70 let. Je pa to seveda panoga, ki zahteva popolnega športnika, ker je tehnično zahtevna, biti moraš nadarjen in imeti nekaj občutka, da prideš do določene stopnje. Telesno je zelo naporen šport, verjetno med tremi najzahtevnejšimi. Poraba kalorij je neverjetna, ura igranja skvoša na vrhunski ravni je primerljiva z 20 do 25 kilometri tekmovalnega teka,« opozarja Kustec.

image
FOTO: Tomaž Čampa


Kako cenovno dostopen je skvoš?


Igralci – razen v elitnih angleških klubih, ki še vedno zahtevajo belo opremo – ne potrebujejo nobenih posebnih oblačil, le športne copate za dvoranski šport, po možnosti s surovo gumo. Žogica stane kvečjemu 3 evre, lopar od 80 do 120 evrov, a je treba vzeti v zakup, da z enim težko »preživiš« vso sezono, ura igranja pa nanese od 9 do 14 evrov, dopoldne pol manj. In trenerjev nasvet začetniku, ki se šele od daleč spogleduje s tem športom? »Naj brez zadržkov, strahu in negativnih predstav zbere pogum in gre v center. Ljudem je običajno težko priti v novo okolje, ker se bojijo, da bo nedostopno. Vendar za igralce skvoša velja nenapisano pravilo, da so zelo dostopni, radi pomagajo, veseli so novih članov. Ta druščina nikoli ni bila in nikoli ne bo snobovska. Vsak novinec začuti dobrodošlico, igralci mu z veseljem delijo nasvete, včasih ga še preveč zasujejo z informacijami. To je pregovorna odprtost igralcev skvoša,« poudari dr. Goran Vučkovič.


Telesna priprava mora biti na najvišji ravni in usmerjena v celostno motoriko ter v funkcionalno sposobnost. Igralec se rešuje z močjo, hitrostjo, okretnostjo, dobro gibljivostjo, »najboljši so pri reševanju žogice sposobni narediti celo 'špago'«. Toda telesni vidik ni dovolj, enako pomemben je kognitivni. »Igralec potrebuje specifično inteligenco, ker je tudi igrišče specifično, zaprto, žogica ga nikoli ne zapusti. Odboji žogice od stene so povsem nekaj drugega kot udarci pri drugih igrah z loparjem, poleg tega ima v tenisu, namiznem tenisu in badmintonu igralec vse informacije, ki jih mora zaznavati, v vidnem polju pred seboj, v skvošu pa so pogosto za njim, torej mora imeti prostorsko in situacijsko zaznavanje na še višji ravni. Ne vidi, kje je soigralec za njim, to mora čutiti oziroma, kot rečemo mi, vedeti,« pojasnjuje Vučkovič. V tenisu, denimo, igralca ne ovira nič, v skvošu ga stena in soigralec.

image
FOTO: Tomaž Čampa


Boleča zadnjica je neizogibna


Kar zadeva podmladek, je stanje pri nas zadnjih sedem let boljše kot kadarkoli prej. »V času velikega razcveta smo zamudili lepo priložnost, in pred ogledalo se lahko postavimo vsi, ki smo takrat delali. Iz te šole smo se nekaj naučili in nekateri nato vse sile usmerili v ta segment. Danes so rezultati že vidni, žal pa še ne v vseh središčih. Dobro se dela tam, kjer so klubi, najbolje v Škofji Loki, Ljubljani, na Bledu, drugi centri so glede tega še v povojih ali niti to ne. Ne moremo ravno reči, da imamo čakalno vrsto. Pošteno se moramo potruditi, da pridobimo mlade, tudi pulimo jih drugim. V Škofji Loki, kjer delam, smo največ otrok pridobili zaradi dobrega sodelovanja z osnovno šolo, prirejamo informativne dneve, na katerih skušamo zgodbo predstaviti kot zabavno in drugačno, hkrati pa se prelevimo v skavte in iščemo potencialne kandidate. Bi pa morali na tem področju storiti še več, kajti otrok ni načeloma nikoli dovolj. Večje število pomeni večjo konkurenco, boljše razmere za delo in posledično lažjo selekcijo in večjo kakovost,« poudarja Vučkovič, tudi nekdanji košarkar in atlet.

image
FOTO: Tomaž Čampa


Poraba kalorij je neverjetna, ura igranja skvoša na vrhunski ravni je primerljiva z 20 do 25 kilometri tekmovalnega teka.


Igralci skvoša niso nič bolj podvrženi poškodbam kot drugi športniki, dokler igrajo z zavedanjem, kaj se lahko zgodi, ker imajo tekmeca ob sebi. Najbolj nevarni so rekreativci, začetniki, ki hitro pridejo do točke, ko lahko žogo udarijo zelo močno, ne pa še do točke, ko jo znajo dobro nadzirati. »Igralci se morajo zavedati, da se je treba, če zaznajo nevarnost, da bi tekmeca lahko udarili z loparjem ali žogico, ustaviti. To je ferplej. Ustaviš se in točka se ponovi. Oba igralca to brez težav sprejmeta, saj vesta, da se bo potem nadaljevalo to, kar imata rada, in se izogneta temu, česar si ne želita. Ko to razčistimo, je zelo malo možnosti za poškodbe,« zatrjuje Vučkovič. Najbolj trpijo spodnje okončine, nujno je ogrevanje. Igra je namreč agresivna, na majhnem prostoru, temelji na pospeševanju in zaviranju, zato se dogajajo poškodbe kolen in kolkov, prav vsak pa bo imel po pol ure intenzivnega igranja boleče zadnjične mišice. »Obremenitve so skrajne, mi se šalimo, da se boš dan ali dva težko usedel na straniščno školjko,« navrže Vučkovič. Skvoš ni priporočljiv za ljudi s kroničnimi težavami s križem.

image
FOTO: Tomaž Čampa


image
FOTO: Tomaž Čampa