Slovenija do Innsbrucka

Ni znano, kaj je to, morda je nekaj v vodi ali v zraku, kar te dni blagodejno vpliva na domala vsakega slovenskega športnika, ki se ustavi na Tirolskem. Ta najbolj hribovita avstrijska zvezna dežela je naši smučariji na najbolj zloglasni progi v belem cirkusu »podarila« nenadejane uspehe - nenadejane zato, ker po smuku na Streifu na zmagovalnem odru ni stal Andrej Jerman, le dan prej četrtouvrščeni na kitzbühelskem superveleslalomu, temveč njegov soimenjak Andrej Šporn. Tirolska pa je Sloveniji dala še nekaj ne tako značilnega za to okolico. V Innsbrucku se je prebudilo upanje, da slovenski rokometaši, ki vse od srebra na domačem 2004 tavajo na sredinah in spodnjih polovicah lestvic velikih tekmovanj, vendarle sodijo v svetovni vrh. Vsaj tako kaže po prvem krogu EP, v katerem je - tako kot je to pri Špornu uspelo vodstvu naše smučarske reprezentance v hitrih disciplinah - novi selektor Zvonimir Serdarušić iz večine svojih izbrancev izvlekel prostemu očesu doslej skrite potencijale.

 

Tirolska je bila v tem tednu vsekakor radodarna, a tudi »mačehovska«. Nokovi rokometaši so kljub izjemnima predstavama proti Nemcem in Poljakom osvojili le po točko - delno po svoji in delno po sodniški krivdi. Morda po naključju, nezavednem delovanju delivcev pravice, ki so se nehote preveč vživeli v to, kdo je papirnati favorit, morda pa po direktivi z Dunaja, kjer leži sedež Evropske rokometne zveze. Ta skupaj z avstrijskimi prireditelji EP afinitet do slovenske vrste ni kazala že med načrtovanjem tega turnirja, saj se je pred žrebom z vsemi okoliškimi rokometno »mahnjenimi« državami dogovorila o tem, kje bo kdo odigral prvi del tekmovanja (Nemčija v Innsbrucku, Hrvaška v Gradcu, Madžarska v Wiener Neustadtu), da bo le prišlo čim več njihovih navijačev. Izjema je bila le Slovenija, katere privrženci morajo na tekme k severnim sosedom potovati pet ur, čeprav bi se ob naklonjenosti nekdanje »kolonialne« gospodarice lahko od Ljubljane do dvorane zapeljali v dobri uri.

 

Najbolj zvesti navijači so vseeno prišli in še bodo. Na tribunah bodo v manjšini, a vsaj »enakopravni«, kar ne velja vedno za razmerje moči v novinarskem središču, kjer vse igra po nemških notah. Tudi slovenski selektor - ker je pač znano ime iz bundeslige - mora na novinarskih konferencah govoriti nemško, prevod v angleščino, kaj šele slovenščino (ali pa vsaj odgovor v selektorjevem maternem jeziku, hrvaščini) je nebodigatreba. Nemško govoreči novinarji potrebujejo hitre odgovore, tisti, ki prihajamo iz Slovenije ali po besedah voditelja konferenc »srbo-hrvaške«, se lahko po novinarski konferenci s selektorjem skrijemo v kot in posvetimo našim nepomembnim pogovorom.

 

Dediščina avstroogrske pri nekaterih - enako kot pri rokometnih sodnikih morda po nezavednem naključju, morda pa po nečem bolj skrb vzbujajočem - še ni zamrla. Tako je bil tudi gostiteljem včeraj pod Petelinjim grebenom bolj kot Šporn zanimiv Ivica Kostelić s 7. mestom, o katerem je v ciljni areni na široko razlagala njegova sestra Janica. Napoved tega, da bo Hrvat bržčas zmagal na današnjem slalomu (ali vsaj kombinaciji) je manj boleča kot poudarjanje tega, da je Avstrija to sezono še brez smukaške zmage ter da je za nameček na svoji najbolj odmevni vsakoletni športni prireditvi ostala brez uvrstitve na oder za zmagovalce, na katerega je skočil Slovenec ...

 

Ena najlepših plati športa je ta, da nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, je pred rokometnim EP dejal Serdarušić. K temu sodi tudi to, da vloge niso vnaprej določene, »gospodar« je tisti, ki je boljši. Po zaslugi naših asov Slovenija danes seže do Innsbrucka.