Slovenija se bo z žogo vendarle vrnila v bazen
Boris Margeta je pred dnevi v Južni Koreji sodil finale svetovnega prvenstva v vaterpolu med Italijo in Španijo
Odpri galerijo
Boris Margeta je že desetič sodil na SP v vaterpolu. FOTO Mavric Pivk/Delo
Ljubljana – Že dolga leta največ pozornosti v dneh svetovnega prvenstva v plavanju in drugih panog v bazenu največ pozornosti privablja klasični plavalni spored v 50-metrskem bazenu. Vsaj za določen krog držav pa je zanimiv tudi vaterpolski spored. Tokrat so v Južni Koreji naslov prvakov po osmih letih osvojili Italijani, sodnik finalne tekme, že petič doslej na SP, je bil Slovenec Boris Margeta.
Predvsem sem bil skupaj z drugimi udeleženci vaterpolskega turnirja tri dni dlje kot ponavadi, ker smo imel pred začetkom pomembno delavnico glede novih pravil. Vsi skupaj smo se morali dobro seznaniti tudi z uporabo video posnetkov spornih trenutkov oz. VAR, novimi letečimi menjavami, zdaj podobnimi kot pri hokeju, krajšem času za napad po prekršku ter izvedbi akcije po prekršku tam, kjer je bila takrat žoga – in ne tako kot nekoč, kjer je bil dejansko storjen prekršek. Vse to skupaj prispeva svoj delež k hitrosti igre.
Največ zmede je bilo pri takojšnjem dosojanju kazenskega strela za prekrške, ko je igralec z žogo v neposredni priložnosti za gol, pa ga tekmec takrat na nepravilen način ustavi. Vaterpolo je bila doslej edina igra, pri kateri ni bilo takšnega pravila. V nogometu pri priči sledi enajstmetrovka, lahko celo z rdečim kartonom, v košarki so takoj prosti meti z nešportno osebno napako, v hokeju kazenski strel, rokometu sedemmetrovka. Vem, predvsem gledalci so še o marsičem ugibali, toda za prihodnost in dinamiko igre v vodi so takšna pravila dobrodošla.
Res je bilo vse skupaj v Južni Koreji drugače, kot sem vajen na tradicionalnih prizoriščih. Precej je bilo zmede pri organizaciji, zapletov v prometu, jezikovnih ovir, ni bilo ločenih uradnih prevozov, temveč smo se vsi – sodniki, športniki, novinarji, gostje – prevažali skupaj, kar pa zame ni bilo tako slabo, saj sem lahko vsaj malo poklepetal s člani slovenske plavalne reprezentance. Zelo moteči so bili številni piki komarjev in drugih žuželk, zato smo na tri ali štiri dni vsi odhajali k zdravniku po injekcije, da ne bilo kakšnih zapletov. Turnir pa je bil zanimiv in zame nova dobra izkušnja.
Res je bilo tako. Italijani so se predstavili v zelo prepričljivi podobi, stopnjevali so raven svoje igre in igrali iz tekme v tekmo bolje. Špance pa je očitno izčrpala izjemna polfinalna predstava proti Hrvatom, branilcem lovorike. Slednji so bili zame prvi favoriti prvenstva, res pa se bodo morali navaditi tudi na bolj dinamično igro po novih pravilih. Reprezentance iz nekdanjega jugoslovanskega prostora igrajo s statičnimi in telesno močnimi centri, tem zdaj ne pripada več tako pomembna vloga kot v prejšnjih letih.
Potem ko si je Srbija dva tedna pred SP s 1. mestom v svetovni ligi zagotovila nastop na olimpijskih igrah, je zavestno poslala na prvenstvo mlado ekipo brez denimo izkušenih Filipa Filipovića in Andrije Prlainovića. Pri Madžarih pa se je na drugi tekmi poškodoval kapetan in vodilni adut Denes Varga, to jim je strlo načrte. Prepričan pa sem, da bo Madžarska naslednje na OI zelo močna.
Res se je vse skupaj potopilo, sodelovanje klubov je bilo na nizki ravni, pretoka trenerjev ni bilo, zmanjkalo je denarja tudi zvezi. Toda zdaj postajam optimist. Naša reprezentanca mlajših kadetov do 15 let se je vrnila z EP z 11. mestom, Koper se je po osmih letih vrnil v jadransko ligo, v novi sezoni bo v tem tekmovanju tudi Triglav. Počasi se le približujemo nekdanji ravni.
Za vami so skoraj trije tedni živahnega utripa v Južni Koreji, kako ste zdaj ozirate k svetovnemu prvenstvu?
Predvsem sem bil skupaj z drugimi udeleženci vaterpolskega turnirja tri dni dlje kot ponavadi, ker smo imel pred začetkom pomembno delavnico glede novih pravil. Vsi skupaj smo se morali dobro seznaniti tudi z uporabo video posnetkov spornih trenutkov oz. VAR, novimi letečimi menjavami, zdaj podobnimi kot pri hokeju, krajšem času za napad po prekršku ter izvedbi akcije po prekršku tam, kjer je bila takrat žoga – in ne tako kot nekoč, kjer je bil dejansko storjen prekršek. Vse to skupaj prispeva svoj delež k hitrosti igre.
Pa ste opazili med akterji v vodi še kaj zmede glede navajenosti na zdaj že nekdanja pravila?
Največ zmede je bilo pri takojšnjem dosojanju kazenskega strela za prekrške, ko je igralec z žogo v neposredni priložnosti za gol, pa ga tekmec takrat na nepravilen način ustavi. Vaterpolo je bila doslej edina igra, pri kateri ni bilo takšnega pravila. V nogometu pri priči sledi enajstmetrovka, lahko celo z rdečim kartonom, v košarki so takoj prosti meti z nešportno osebno napako, v hokeju kazenski strel, rokometu sedemmetrovka. Vem, predvsem gledalci so še o marsičem ugibali, toda za prihodnost in dinamiko igre v vodi so takšna pravila dobrodošla.
Kako ste sicer doživeli prvenstvo v deželi, v kateri vaterpolo še zdaleč nima takšne prepoznavnosti kot denimo na nekaterih prejšnjih prizoriščih SP, denimo pred dvema letoma na Madžarskem?
Res je bilo vse skupaj v Južni Koreji drugače, kot sem vajen na tradicionalnih prizoriščih. Precej je bilo zmede pri organizaciji, zapletov v prometu, jezikovnih ovir, ni bilo ločenih uradnih prevozov, temveč smo se vsi – sodniki, športniki, novinarji, gostje – prevažali skupaj, kar pa zame ni bilo tako slabo, saj sem lahko vsaj malo poklepetal s člani slovenske plavalne reprezentance. Zelo moteči so bili številni piki komarjev in drugih žuželk, zato smo na tri ali štiri dni vsi odhajali k zdravniku po injekcije, da ne bilo kakšnih zapletov. Turnir pa je bil zanimiv in zame nova dobra izkušnja.
Finale pa je bil pravzaprav ob gladki zmagi Italije proti Španiji manj zanimiv in negotov, kot ste najbrž pričakovali?
Res je bilo tako. Italijani so se predstavili v zelo prepričljivi podobi, stopnjevali so raven svoje igre in igrali iz tekme v tekmo bolje. Špance pa je očitno izčrpala izjemna polfinalna predstava proti Hrvatom, branilcem lovorike. Slednji so bili zame prvi favoriti prvenstva, res pa se bodo morali navaditi tudi na bolj dinamično igro po novih pravilih. Reprezentance iz nekdanjega jugoslovanskega prostora igrajo s statičnimi in telesno močnimi centri, tem zdaj ne pripada več tako pomembna vloga kot v prejšnjih letih.
Kako pa gledate na velesili Srbijo in Madžarsko, ki sta tokrat ostali brez kolajn?
Potem ko si je Srbija dva tedna pred SP s 1. mestom v svetovni ligi zagotovila nastop na olimpijskih igrah, je zavestno poslala na prvenstvo mlado ekipo brez denimo izkušenih Filipa Filipovića in Andrije Prlainovića. Pri Madžarih pa se je na drugi tekmi poškodoval kapetan in vodilni adut Denes Varga, to jim je strlo načrte. Prepričan pa sem, da bo Madžarska naslednje na OI zelo močna.
Kako pa vidite ta potop slovenskega vaterpola v zadnjem desetletju?
Res se je vse skupaj potopilo, sodelovanje klubov je bilo na nizki ravni, pretoka trenerjev ni bilo, zmanjkalo je denarja tudi zvezi. Toda zdaj postajam optimist. Naša reprezentanca mlajših kadetov do 15 let se je vrnila z EP z 11. mestom, Koper se je po osmih letih vrnil v jadransko ligo, v novi sezoni bo v tem tekmovanju tudi Triglav. Počasi se le približujemo nekdanji ravni.
