
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Misli iz zgornjega besedila zvenijo sila znano, saj bi lahko marsikatero umestili v sodobni čas. Vendar so analiza stanja po svetovnem prvenstvu leta 1970, katerega finalni del je gostila Ljubljana, zapisana v knjigi Mejniki slovenske košarke dr. Mika Pavloviča. Hkrati pa so tudi resno opozorilo pred morebitnimi pastmi, kaj vse bi se lahko zgodilo 43 let pozneje, če bi Sloveniji pripadla organizacija evropskega prvenstva 2013. Blišč velikega tekmovanja, lova na kolajno in zbiranja velikih vsot denarja na osrednji politični in komercialni sceni lahko namreč hitro premeša prioritete in postavi v obrobje zelo pomembne prvine za razvoj športne panoge.
KZS in celotna domača košarkarska srenja sta že v zadnjem desetletju imeli težave pri iskanju prave strategije in zanemarili vzgojo mladih košarkarjev, zato že danes prevladuje ocena, da leto 2013 ne bo le zadnja priložnost za naš zlati rod. Zaradi velike generacijske vrzeli lahko pomeni začetek »ledene dobe« slovenske izbrane vrste. Preveč optimistično pa je tudi pričakovati, da bi EP na domačih tleh samo po sebi na mah razblinilo vse težave. Tako kot jih ni SP 1970, pa čeprav je Jugoslavija s tremi Slovenci v glavnih vlogah osvojila zlato kolajno v Tivoliju.
Seveda bo najprej potrebno prepričati vodilne može FIBA, naj sestopijo z oblakov in uskladijo svoje zahteve z realnimi zmožnosti kandidatov za organizacijo EP, tako glede višine kotizacije kot prispevka »razvojnega pokrovitelja« tekmovanja in infrastrukture. Pri KZS resda vztrajajo, da so izčrpali vse možnosti za barantanje, toda prav tako so pred četrtkovo sejo vlado zagotavljali, da so storili vse potrebno za pridobitev pričakovane finančne podpore. Da niso in da so ga polomili, ker pri poskusih sporazumevanja z visoko politiko niso okrepili svojega promocijskega štaba z lobisti težke kategorije, so se prepričali v pičlih 24 urah.
Po četrtkovem zadržanem odgovoru, ki je v ušesih večine ljubiteljev košarke odmeval kot ne, je premier Borut Pahor pod pritiskom javnosti prisluhnil argumentom KZS in bistveno ublažil svoje besede. Ne le to, postavil se je v ospredje pogajalske skupine, ki se bo sestala z generalnim sekretarjem FIBA Europe Narom Zanolinom, hkrati pa ponudil pomoč pri iskanju dodatnih virov – državnih in nedržavnih – za oblikovanje razumne finančne konstrukcije EP. Tako nekako, kot je pomagal zagotoviti 30 milijonov evrov iz Libije za dokončanje stožiškega parka v Ljubljani. Česar seveda niso preslišali na drugih koncih Slovenije. Mariborski župan Franc Kangler je denimo že nekaj ur pozneje stopnjeval svoje navdušenje, da bi tudi Štajerci gostili kakšno predtekmovalno skupino EP in dobili novo dvorano; kajpada s pomočjo države.
Če bo premier sila težko ostal mož beseda in hkrati dosleden pri merilih za nudenje košarkarske pomoči, pa imajo manj težav veseljaki po vsej Sloveniji. Odkar so izvedeli, da je DDV pri povečani gostinski porabi pomembna postavka v finančnem načrtu KZS, po krčmah odmeva: »Pa spijmo še enega – za EP!«
Komentarji