Šport in kultura na istem?

Za »poklice«, katerih učinkov ni mogoče izmeriti, bi morala veljati enaka pravila.

Objavljeno
06. avgust 2012 22.27
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Športnike pogosto preveva občutek, da jih država prezira, da se nanje spomni le v času odmevnih mednarodnih uspehov in da v očeh vlade veljajo za drugorazredne državljane, ki v davčno malho prinašajo več, kot jemljejo iz pokojninske in zdravstvene blagajne. Po njihovem mnenju vlade »obeh« barv gojijo mačehovski odnos do športa – tako sedanji minister Žiga Turk kot njegov predhodnik Igor Lukšič veljata za športna analfabeta, ki sta odločanje o delitvi javnih virov za šport prepustila možem iz ozadja. O odnosu politika-šport bi težko zapisali kaj novega.

Pravo vprašanje je, ali se vsakokratna oblast zaveda blagodejnih učinkov morebitnih športnih uspehov na prepoznavnost Slovenije, njen ugled in tudi gospodarstvo. Pri tem ne gre le za športnike, ki sodelujejo na olimpijskih igrah. Ob zgodovinski zmagi nad nogometaši Rusije, denimo, se je dotrajana tribuna na mariborskem stadionu skoraj sesedla pod »težo« najvplivnejših ruskih oligarhov, katerih lastnina presega 20-kratnik letnega proračuna Slovenije. Tudi STO ne more zbrati proračuna, s katerim bi, denimo, v ZDA opozorila na Slovenijo opazneje kot predlanski dvoboj Davida in Goljata na mundialu v Južni Afriki. Podoben, čeprav manjši vpliv imajo tudi uspehi športnikov v manj opaznih panogah.

Pri tem se pojavi dilema: Morajo tudi za najboljše športnike na avtarkičnem slovenskem trgu veljati tržne zakonitosti? Ali pa bi morala zanje poskrbeti politika – zaradi prej naštetih dejavnikov –, ki rada žanje slavo ob uspehih, čeprav ne ve, kako trnova (in draga) pot vodi do njih? Težko je odgovoriti enopomensko. Normalno bi bilo, da bi za »poklice«, učinkov katerih ni mogoče izmeriti, veljala enaka pravila: torej za športnike, kulturnike, akademike ...