Srce je dalo prednost domovini pred kolajnami
Kako se je zgodil miroljuben odhod Slovencev iz jugoslovanske športne družine.
Odpri galerijo
Iztok Čop in Denis Žvegelj sta 1. avgusta 1991 na svetovnem prvenstvu na Dunaju osvojila srebrno kolajno v dvojcu brez krmarja Foto: Veslaška Zveza Slovenije
Šport je, podobno kot kultura, že od svojih začetkov eden najmočnejših in najprepričljivejših povezovalcev ljudi. Ne glede na tekmovalnost, ki jo opazimo že pri najmlajših, pozneje pa se samo še krepi skladno z osebnimi ambicijami in motivacijo, je najmočnejši element, ki šport dela tako privlačen za množice, strast. Strast za edinstvene dosežke, samopotrditev, slavo in nesmrtnost je tista, ki poganja nove in nove rodove, da v športu premikajo meje mogočega. Kar se je denimo pred leti zdelo še neuresničljivo, je danes že realnost, nov presežek ali celo rekordni dosežek. Tu je edinstvena zgodba o osamosvajanju slovenskega športa v politično in družbeno pregretih letih 1990 in 1991, ko so, opisano v športnem žargonu, z naskokom zmagala domoljubna čustva.
Kdo bi si pred tridesetimi leti mislil, da bo samostojna država Slovenija s svojimi imenitnimi športniki svetovna velesila v mnogih športnih panogah. V tednu, ko so se poslanci državnega zbora skoraj soglasno zedinili (športna moč povezovanja povsem različnih ideologij!) okrog dneva slovenskega športa, ki je postal nov državni praznik in ga bomo zaznamovali 23. septembra (na ta dan so Iztok Čop, Luka Špik in Rajmond Debevec osvojili prvi zlati olimpijski kolajni za samostojno Slovenijo na igrah v Sydneyju), in pred tednom, ko bomo praznovali 29. rojstni dan samostojne države, je prav, da se spomnimo nekaterih ključnih dogodkov osamosvajanja slovenskega športa.
Slovenci smo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) pregovorno veljali za skijaše (smučarje), pa čeprav so hčere in sinovi iz športne družine na sončni strani Alp pustili močan pečat tudi v najbolj priljubljenih globalnih športih, kot so nogomet, košarka, rokomet, odbojka, tenis, atletika, plavanje, gimnastika in alpinizem. Športniki in športnice iz najsevernejše in najbolj razvite jugoslovanske republike so v mozaik uspehov prispevali svoj delček slovenske športne blagovne znamke, ki jo med drugim bogatijo racionalnost, vztrajnost, hladnokrvna inteligenca, borbenost, pozitivna trma in pragmatičnost. Vse to so slovenskim športnikom v ostri konkurenci v jugoslovanskih športnih arenah priznavali vsi v nekdanji skupni domovini.
Slovenskim asom je bilo zaradi skromnejše domače športne baze težje priti v državno reprezentanco, če pa dodamo še odkrito in prikrito lobiranje v strukturah športnih organizacij predvsem iz vodilnih političnih in družbenih sil Srbije in Hrvaške, potem je bil reprezentančni in hkrati zvezdniški status Slovencev res vreden občudovanja, ki ni poniknilo niti globoko v njihovem športnem pokoju ali po smrti. Dokaz za to so Ivo Daneu, Jure Zdovc, Peter Vilfan, Polona Dornig, Branko Oblak, Marko Elsner, Srečko Katanec, Rolando Pušnik, Alenka Cuderman, Tatjana Polajnar, Andrej Urnaut, Miro Cerar, Borut in Darjan Petrič, Mateja Svet, Bojan Križaj, Jure Franko, Primož Ulaga, Mima Jaušovec ... Na tem mestu vseh preprosto ni mogoče našteti.
Slovenija je imela v vrhovih športnih organizacij nekaj pomembnih mož. Zoran Polić je bil po Stanku Bloudku edini slovenski predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK; 1964–1973). Boris Kristančič je bil eden izmed idejnih vodij jugoslovanske košarke. V 70. letih je bil Viktor Krevsel selektor moške odbojkarske reprezentance Jugoslavije, Ivan Snoj je bil dolga leta tehnični vodja rokometne izbrane vrste, v 80. pa Ivan Toplak selektor nogometne. Stane Aljančič je bil v vrhu atletske organizacije, Marjan Lenarčič je bil sredi 80. predsednik Zveze telesno-kulturnih organizacij Jugoslavije, član predsedstva je bil tudi Janez Zajc. V zadnjih izdihljajih SFRJ je bil predsednik Nogometne zveze Jugoslavije dr. Marko Ilešič. Praktično vse v zvezi z zimskimi športi je bilo razumljivo v rokah Slovencev, Tone Vogrinec je bil trenerski in funkcionarski zvezdnik.
Za tisto obdobje napredni komunist Janez Kocijančič je od leta 1984 do 1988 predsedoval Smučarski zvezi Jugoslavije. Janez Drvarič je bil pomočnik selektorja jugoslovanske moške košarkarske reprezentance. Ivo Daneu je bil član izvršnega odbora JOK. Član predsedstva ZTKO Jugoslavije je bil predsednik takratne Športne zveze Slovenije Rajko Šugman. Leta 1989 je nekdanji smučar in rokometaš ter smučarski trener Tomo Levovnik na parketu športnih funkcionarjev kot eden najprodornejših športnih delavcev postal predsednik komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave pri ZTKO in JOK. S tem je imel celovit vpogled in vpliv na celoten vrhunski šport v svetovni športni velesili, kar je Jugoslavija tedaj nedvomno bila.
Ne pretiravamo, če zapišemo, da je bil Levovnik v 80. letih zastavonoša v osamosvajanju slovenskega športa. Spodbujal ali predlagal je nastanek nacionalnega programa športa, ustanovitev Športne zveze Slovenije (predhodnice Olimpijskega komiteja Slovenije) ter se zavzemal za novo, sodobnejšo, vitkejšo organiziranost športa pri nas; vse to, jasno, ločeno od jugoslovanskega športnega prostora. Že februarja 1989 je na primer mladinska reprezentanca na zimskih igrah Alpe-Adria v Kranjski Gori po Levovnikovi zamisli nastopila v opremi s slovenskimi simboli, v zeleno-rumeni barvni kombinaciji, novembra istega leta pa je Korošec dal pobudo za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije.
V napetih političnih in družbenih razmerah je komunikativni Slovenjgradčan, sicer živa enciklopedija slovenskega športa in njegov natančen kronist, v slogu pravega diplomata v beograjskih pisarnah dosegel, da je prišlo do mirnega in prijateljskega razhajanja slovenskega športa od jugoslovanske matice. »Zame kot športnega delavca je bilo zelo pomembno, da je takratna slovenska skupščina 20. februarja 1991 sprejela resolucijo, v kateri je skupščinam drugih republik in pokrajin predlagala sporazumno razdružitev SFRJ. S sprejetjem amandmaja k slovenski ustavi so bili razveljavljeni vsi členi ustave, ki so izvrševanje suverenosti republike prenašali na federacijo. To mi je dalo tudi formalno podlago, da sem s svojimi športnimi prijatelji in kolegi v Jugoslaviji začel razpravo o razdruževanju.«
Tako je 26. februarja 1991 na eni zadnjih sej komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave dosegel, da so imeli slovenski športniki enakovredne razmere za priprave na največja tekmovanja, čeprav je bila odcepitev Slovenije tako rekoč pred vrati. Predsednik JOK Aleksandar Bakočević je tedaj dejal: »Ne bom proti predlogu komisije, ne bom pa niti za.« Naslednji dan so se Levovnik, Šugman, Janez Zajc (predsednik Smučarske zveze Slovenije), Janez Bukovnik (sekretar ZTKOS) in Marjan Oblak (predsednik nadzornega odbora ZTKO) udeležili še skupne seje ZTKO in JOK, kjer je bil Levovnik uvodničar, udeleženci pa so se strinjali, da na nastope jugoslovanskih športnikov na mednarodnem prizorišču ne smejo vplivati domači politični dogodki. Športniki so torej v močno pregretem ozračju ostali miroljubni, trezni in enotni. Predvsem pa dostojanstveni.
Med 28. junijem in 12. julijem 1991 so bile sredozemske igre v Atenah, na katerih je nastopila tudi zelo močna jugoslovanska zasedba z mnogo slovenskimi asi. Le dan pred odprtjem iger je jugoslovanska ljudska armada napadla Slovenijo, Levovnik pa je kot predsednik strokovnega sveta za vrhunski šport pri Športni zvezi Slovenije zahteval odpoklic slovenskih športnikov iz jugoslovanskih reprezentanc: »Od predsedstva ŠZS zahtevam, da nemudoma odpokliče vse športnike iz Slovenije, ki nastopajo v jugoslovanskih reprezentancah. Razlog za mojo zahtevo je okupacija Slovenije in neusmiljeno pobijanje Slovencev s strani 'jugoslovanske armade'.« ŠZS je to tudi storila, še isti dan pa je Levovnik odstopil kot predsednik jugoslovanske komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave.
V grški prestolnici, kjer je bilo 32 slovenskih športnikov, športnic in trenerjev, se je odvijala prava drama z (ne)informiranjem, zato je vladala velika negotovost. Vodstvo reprezentance je na vse pretege poskušalo prepričati slovenske športnike, da vse skupaj le ni tako hudo in naj tekmujejo. Onemogočena jim je bila tudi normalna komunikacija z domačimi, češ da telefonske linije ne delujejo. Obstajale pa so še druge poti. Strelec Rajmond Debevec je bil vodja oziroma koordinator slovenskih športnikov, kolege je obveščal in skrbel za koordinacijo med njimi. Celjan Bojan Levstik je v Atenah kot selektor vodil italijansko rokometno reprezentanco in iz njegove hotelske sobe je Debevec vzpostavil telefonski stik z Levovnikom, ta pa mu je svetoval, da je edina smiselna poteza takojšen odhod domov.
»Vsak izmed nas se je o odpovedi nastopa na sredozemskih igrah in vrnitvi domov odločal sam, s svojo odgovornostjo, v skladu s svojimi moralno-etičnimi načeli, ne razmišljajoč o posledicah, pa čeprav je vsak stal pred odločitvijo, ki bi ga lahko stala tudi kariero. In vendar se je velika večina odločila, da v selekciji Jugoslavije na teh igrah ne nastopa več,« je za Delo 4. julija 1991 pojasnil Debevec, ki je potrdil, da je vse spodbudilo tudi ravnanje košarkarja Jureta Zdovca, ki je v tistih dneh predčasno odšel z evropskega prvenstva v Rimu.
Brez dvoma so se znašli v veliki zagati. »Nekateri izmed nas bi lahko s to odločitvijo morda celo končali kariero ali pa bi imeli vsaj veliko težav z nadaljevanjem, toda o tem ni nihče razmišljal, pa čeprav je vsak v priprave in tekmovanja vložil veliko let truda in odrekanja. Nihče ni niti pomislil, da bi spremenil odločitev, kajti cilji prispevka vsakega posameznika v sedanjih razmerah so vendarle višji in jih ni mogoče meriti z normalnimi merili. Potrditev zavesti, da smo ravnali edino prav, smo dobili že na dunajskem letališču, kjer so nam priredili sprejem, kakršnega ni nihče pričakoval,« je še tistega razgretega julija pripovedoval Debevec.
Kot rečeno, je bilo v Rimu od 24. do 29. junija evropsko prvenstvo košarkarjev, član jugoslovanske reprezentance je bil tudi Jure Zdovc. »Vsak dan sem bil v družbi slovenskih novinarjev, tako da sem imel informacije, kaj se dogaja doma. To so bili težki trenutki, saj sem se moral na hitro odločiti, kaj bom storil. Šlo je za osebno odločitev, ne za kakšno direktivo. Poklical me je zdaj že pokojni direktor Olimpije Ivo Zorčič in mi priporočil, da zapustim jugoslovansko reprezentanco. Tako sem res storil, odločitev pa je bila lažja tudi zato, ker sem bil blizu. Nikoli mi ni bilo žal zaradi tega. Nihče od soigralcev in trenerjev mi tega ni zameril, niti tedaj niti pozneje. Vsaj meni tega nihče ni povedal v obraz. Je pa res, da so to lažje sprejeli, ker sem bil v ekipi edini Slovenec. Glede na moj status v moštvu to za izjemno močno ekipo vendarle ni bil posebno hud udarec,« se spominja Zdovc, ki je izbrano vrsto zapustil pred polfinalno tekmo. Jugoslavija je osvojila zlato kolajno, soigralci pa so mu odličje izročili ob njegovem slovesu od igralske kariere leta 2005 v Tivoliju.
Le slab mesec po desetdnevni osamosvojitveni vojni v Sloveniji, smo (spet na Dunaju!) spremljali novo zelo pomembno tranzicijsko poglavje slovenskega športa. Domoljubno vznesene rojake je 1. avgusta navdušil odličen nastop veslačev Iztoka Čopa in Denisa Žveglja, ki sta v dvojcu brez krmarja na svetovnem prvenstvu na Donavi osvojila srebrno kolajno, s tem pa napovedala olimpijsko odličje leto pozneje v Barceloni. Uradno sta sicer nastopila kot člana jugoslovanske reprezentance, toda v čolnu sta vihtela slovensko trobojnico (na fotografiji).
To je bila, gledano strogo športno ter z obilo navijaških in nacionalnih čustev, vendarle prva kolajna za samostojno državo na največjih tekmovanjih. Ko je bil 15. oktobra ustanovljen še Olimpijski komite Slovenije, ki ga je Mednarodni olimpijski komite v svojo družino sprejel 5. februarja 1992, tik pred prvim nastopom slovenskih olimpijcev na zimskih igrah v Albertvillu, se je začelo povsem novo, nadvse uspešno poglavje slovenskega športa, ki mu ni videti konca.
Kdo bi si pred tridesetimi leti mislil, da bo samostojna država Slovenija s svojimi imenitnimi športniki svetovna velesila v mnogih športnih panogah. V tednu, ko so se poslanci državnega zbora skoraj soglasno zedinili (športna moč povezovanja povsem različnih ideologij!) okrog dneva slovenskega športa, ki je postal nov državni praznik in ga bomo zaznamovali 23. septembra (na ta dan so Iztok Čop, Luka Špik in Rajmond Debevec osvojili prvi zlati olimpijski kolajni za samostojno Slovenijo na igrah v Sydneyju), in pred tednom, ko bomo praznovali 29. rojstni dan samostojne države, je prav, da se spomnimo nekaterih ključnih dogodkov osamosvajanja slovenskega športa.
Povsod Slovenci
Slovenci smo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) pregovorno veljali za skijaše (smučarje), pa čeprav so hčere in sinovi iz športne družine na sončni strani Alp pustili močan pečat tudi v najbolj priljubljenih globalnih športih, kot so nogomet, košarka, rokomet, odbojka, tenis, atletika, plavanje, gimnastika in alpinizem. Športniki in športnice iz najsevernejše in najbolj razvite jugoslovanske republike so v mozaik uspehov prispevali svoj delček slovenske športne blagovne znamke, ki jo med drugim bogatijo racionalnost, vztrajnost, hladnokrvna inteligenca, borbenost, pozitivna trma in pragmatičnost. Vse to so slovenskim športnikom v ostri konkurenci v jugoslovanskih športnih arenah priznavali vsi v nekdanji skupni domovini.
Slovenskim asom je bilo zaradi skromnejše domače športne baze težje priti v državno reprezentanco, če pa dodamo še odkrito in prikrito lobiranje v strukturah športnih organizacij predvsem iz vodilnih političnih in družbenih sil Srbije in Hrvaške, potem je bil reprezentančni in hkrati zvezdniški status Slovencev res vreden občudovanja, ki ni poniknilo niti globoko v njihovem športnem pokoju ali po smrti. Dokaz za to so Ivo Daneu, Jure Zdovc, Peter Vilfan, Polona Dornig, Branko Oblak, Marko Elsner, Srečko Katanec, Rolando Pušnik, Alenka Cuderman, Tatjana Polajnar, Andrej Urnaut, Miro Cerar, Borut in Darjan Petrič, Mateja Svet, Bojan Križaj, Jure Franko, Primož Ulaga, Mima Jaušovec ... Na tem mestu vseh preprosto ni mogoče našteti.
Slovenija je imela v vrhovih športnih organizacij nekaj pomembnih mož. Zoran Polić je bil po Stanku Bloudku edini slovenski predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (JOK; 1964–1973). Boris Kristančič je bil eden izmed idejnih vodij jugoslovanske košarke. V 70. letih je bil Viktor Krevsel selektor moške odbojkarske reprezentance Jugoslavije, Ivan Snoj je bil dolga leta tehnični vodja rokometne izbrane vrste, v 80. pa Ivan Toplak selektor nogometne. Stane Aljančič je bil v vrhu atletske organizacije, Marjan Lenarčič je bil sredi 80. predsednik Zveze telesno-kulturnih organizacij Jugoslavije, član predsedstva je bil tudi Janez Zajc. V zadnjih izdihljajih SFRJ je bil predsednik Nogometne zveze Jugoslavije dr. Marko Ilešič. Praktično vse v zvezi z zimskimi športi je bilo razumljivo v rokah Slovencev, Tone Vogrinec je bil trenerski in funkcionarski zvezdnik.
Za tisto obdobje napredni komunist Janez Kocijančič je od leta 1984 do 1988 predsedoval Smučarski zvezi Jugoslavije. Janez Drvarič je bil pomočnik selektorja jugoslovanske moške košarkarske reprezentance. Ivo Daneu je bil član izvršnega odbora JOK. Član predsedstva ZTKO Jugoslavije je bil predsednik takratne Športne zveze Slovenije Rajko Šugman. Leta 1989 je nekdanji smučar in rokometaš ter smučarski trener Tomo Levovnik na parketu športnih funkcionarjev kot eden najprodornejših športnih delavcev postal predsednik komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave pri ZTKO in JOK. S tem je imel celovit vpogled in vpliv na celoten vrhunski šport v svetovni športni velesili, kar je Jugoslavija tedaj nedvomno bila.
Beograjsko osamosvajanje športa
Ne pretiravamo, če zapišemo, da je bil Levovnik v 80. letih zastavonoša v osamosvajanju slovenskega športa. Spodbujal ali predlagal je nastanek nacionalnega programa športa, ustanovitev Športne zveze Slovenije (predhodnice Olimpijskega komiteja Slovenije) ter se zavzemal za novo, sodobnejšo, vitkejšo organiziranost športa pri nas; vse to, jasno, ločeno od jugoslovanskega športnega prostora. Že februarja 1989 je na primer mladinska reprezentanca na zimskih igrah Alpe-Adria v Kranjski Gori po Levovnikovi zamisli nastopila v opremi s slovenskimi simboli, v zeleno-rumeni barvni kombinaciji, novembra istega leta pa je Korošec dal pobudo za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije.
V napetih političnih in družbenih razmerah je komunikativni Slovenjgradčan, sicer živa enciklopedija slovenskega športa in njegov natančen kronist, v slogu pravega diplomata v beograjskih pisarnah dosegel, da je prišlo do mirnega in prijateljskega razhajanja slovenskega športa od jugoslovanske matice. »Zame kot športnega delavca je bilo zelo pomembno, da je takratna slovenska skupščina 20. februarja 1991 sprejela resolucijo, v kateri je skupščinam drugih republik in pokrajin predlagala sporazumno razdružitev SFRJ. S sprejetjem amandmaja k slovenski ustavi so bili razveljavljeni vsi členi ustave, ki so izvrševanje suverenosti republike prenašali na federacijo. To mi je dalo tudi formalno podlago, da sem s svojimi športnimi prijatelji in kolegi v Jugoslaviji začel razpravo o razdruževanju.«
Tako je 26. februarja 1991 na eni zadnjih sej komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave dosegel, da so imeli slovenski športniki enakovredne razmere za priprave na največja tekmovanja, čeprav je bila odcepitev Slovenije tako rekoč pred vrati. Predsednik JOK Aleksandar Bakočević je tedaj dejal: »Ne bom proti predlogu komisije, ne bom pa niti za.« Naslednji dan so se Levovnik, Šugman, Janez Zajc (predsednik Smučarske zveze Slovenije), Janez Bukovnik (sekretar ZTKOS) in Marjan Oblak (predsednik nadzornega odbora ZTKO) udeležili še skupne seje ZTKO in JOK, kjer je bil Levovnik uvodničar, udeleženci pa so se strinjali, da na nastope jugoslovanskih športnikov na mednarodnem prizorišču ne smejo vplivati domači politični dogodki. Športniki so torej v močno pregretem ozračju ostali miroljubni, trezni in enotni. Predvsem pa dostojanstveni.
Velika negotovost v Atenah
Med 28. junijem in 12. julijem 1991 so bile sredozemske igre v Atenah, na katerih je nastopila tudi zelo močna jugoslovanska zasedba z mnogo slovenskimi asi. Le dan pred odprtjem iger je jugoslovanska ljudska armada napadla Slovenijo, Levovnik pa je kot predsednik strokovnega sveta za vrhunski šport pri Športni zvezi Slovenije zahteval odpoklic slovenskih športnikov iz jugoslovanskih reprezentanc: »Od predsedstva ŠZS zahtevam, da nemudoma odpokliče vse športnike iz Slovenije, ki nastopajo v jugoslovanskih reprezentancah. Razlog za mojo zahtevo je okupacija Slovenije in neusmiljeno pobijanje Slovencev s strani 'jugoslovanske armade'.« ŠZS je to tudi storila, še isti dan pa je Levovnik odstopil kot predsednik jugoslovanske komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave.
V grški prestolnici, kjer je bilo 32 slovenskih športnikov, športnic in trenerjev, se je odvijala prava drama z (ne)informiranjem, zato je vladala velika negotovost. Vodstvo reprezentance je na vse pretege poskušalo prepričati slovenske športnike, da vse skupaj le ni tako hudo in naj tekmujejo. Onemogočena jim je bila tudi normalna komunikacija z domačimi, češ da telefonske linije ne delujejo. Obstajale pa so še druge poti. Strelec Rajmond Debevec je bil vodja oziroma koordinator slovenskih športnikov, kolege je obveščal in skrbel za koordinacijo med njimi. Celjan Bojan Levstik je v Atenah kot selektor vodil italijansko rokometno reprezentanco in iz njegove hotelske sobe je Debevec vzpostavil telefonski stik z Levovnikom, ta pa mu je svetoval, da je edina smiselna poteza takojšen odhod domov.
»Vsak izmed nas se je o odpovedi nastopa na sredozemskih igrah in vrnitvi domov odločal sam, s svojo odgovornostjo, v skladu s svojimi moralno-etičnimi načeli, ne razmišljajoč o posledicah, pa čeprav je vsak stal pred odločitvijo, ki bi ga lahko stala tudi kariero. In vendar se je velika večina odločila, da v selekciji Jugoslavije na teh igrah ne nastopa več,« je za Delo 4. julija 1991 pojasnil Debevec, ki je potrdil, da je vse spodbudilo tudi ravnanje košarkarja Jureta Zdovca, ki je v tistih dneh predčasno odšel z evropskega prvenstva v Rimu.
Brez dvoma so se znašli v veliki zagati. »Nekateri izmed nas bi lahko s to odločitvijo morda celo končali kariero ali pa bi imeli vsaj veliko težav z nadaljevanjem, toda o tem ni nihče razmišljal, pa čeprav je vsak v priprave in tekmovanja vložil veliko let truda in odrekanja. Nihče ni niti pomislil, da bi spremenil odločitev, kajti cilji prispevka vsakega posameznika v sedanjih razmerah so vendarle višji in jih ni mogoče meriti z normalnimi merili. Potrditev zavesti, da smo ravnali edino prav, smo dobili že na dunajskem letališču, kjer so nam priredili sprejem, kakršnega ni nihče pričakoval,« je še tistega razgretega julija pripovedoval Debevec.
Zdovc se je odrekel zlati kolajni
Kot rečeno, je bilo v Rimu od 24. do 29. junija evropsko prvenstvo košarkarjev, član jugoslovanske reprezentance je bil tudi Jure Zdovc. »Vsak dan sem bil v družbi slovenskih novinarjev, tako da sem imel informacije, kaj se dogaja doma. To so bili težki trenutki, saj sem se moral na hitro odločiti, kaj bom storil. Šlo je za osebno odločitev, ne za kakšno direktivo. Poklical me je zdaj že pokojni direktor Olimpije Ivo Zorčič in mi priporočil, da zapustim jugoslovansko reprezentanco. Tako sem res storil, odločitev pa je bila lažja tudi zato, ker sem bil blizu. Nikoli mi ni bilo žal zaradi tega. Nihče od soigralcev in trenerjev mi tega ni zameril, niti tedaj niti pozneje. Vsaj meni tega nihče ni povedal v obraz. Je pa res, da so to lažje sprejeli, ker sem bil v ekipi edini Slovenec. Glede na moj status v moštvu to za izjemno močno ekipo vendarle ni bil posebno hud udarec,« se spominja Zdovc, ki je izbrano vrsto zapustil pred polfinalno tekmo. Jugoslavija je osvojila zlato kolajno, soigralci pa so mu odličje izročili ob njegovem slovesu od igralske kariere leta 2005 v Tivoliju.
Čop in Žvegelj do prvega odličja v samostojni Sloveniji
Le slab mesec po desetdnevni osamosvojitveni vojni v Sloveniji, smo (spet na Dunaju!) spremljali novo zelo pomembno tranzicijsko poglavje slovenskega športa. Domoljubno vznesene rojake je 1. avgusta navdušil odličen nastop veslačev Iztoka Čopa in Denisa Žveglja, ki sta v dvojcu brez krmarja na svetovnem prvenstvu na Donavi osvojila srebrno kolajno, s tem pa napovedala olimpijsko odličje leto pozneje v Barceloni. Uradno sta sicer nastopila kot člana jugoslovanske reprezentance, toda v čolnu sta vihtela slovensko trobojnico (na fotografiji).
To je bila, gledano strogo športno ter z obilo navijaških in nacionalnih čustev, vendarle prva kolajna za samostojno državo na največjih tekmovanjih. Ko je bil 15. oktobra ustanovljen še Olimpijski komite Slovenije, ki ga je Mednarodni olimpijski komite v svojo družino sprejel 5. februarja 1992, tik pred prvim nastopom slovenskih olimpijcev na zimskih igrah v Albertvillu, se je začelo povsem novo, nadvse uspešno poglavje slovenskega športa, ki mu ni videti konca.
