»Stopil« je že kar nekaj fantov (VIDEO)
Mirko Vorkapić, eden boljših slovenskih tekmovalcev v tajskem boksu, vadbo tega borilnega športa priporoča iz več razlogov.
Odpri galerijo
Doslej je imel Mirko Vorkapić že 99 dvobojev, od katerih jih je kar 71 odločil v svojo korist. FOTO: Mavric Pivk
Ljubljana – Tajski boks oziroma muay thai, kakor mu pravijo na Tajskem, je med tistimi borilnimi športi, ki so iz leta v leto bolj priljubljeni tudi v Sloveniji. In to kljub temu, da velja za precej brutalno veščino. Ali prav zato.
Ena od posebnosti tajskega boksa, katerega korenine segajo v 12. stoletje, pri nas pa ga je z ustanovitvijo kluba Scorpion v Novem mestu leta 1996 začel poučevati Iztok Vorkapić, je ta, da si lahko borci ob nožnih in ročnih udarcih pomagajo tudi s komolci in koleni. Ker pri njem torej deluje celotno telo in pravzaprav vse mišične skupine, je nadvse koristen in učinkovit tudi pri rekreativni vadbi.
Iztokov sin Mirko Vorkapić, ki spada med najuspešnejše slovenske tekmovalce v tajskem boksu, treninge muay thaija priporoča iz različnih razlogov. »Najprej bi to veščino svetoval vsakomur, ki je pod stresom. Na treningu ga daš iz sebe in se znebiš vseh frustracij, ki te spremljajo čez dan. Na ta način dosežeš pomiritev,« pojasni 33-letni Novomeščan, ki kot trener prenaša svoje znanje in izkušnje na tekmovalce in rekreativce v prostorih T'n'T Gyma v Črnučah.
V isti sapi dodaja, da je tajski boks nadvse uporaben za vse, ki imajo težave s telesno težo. »'Stopil' sem že kar nekaj fantov in deklet. Poznam borko, ki je pred petimi leti tehtala 128 kilogramov, zdaj pa jih ima le še 70. Toliko jih je izgubila zgolj s treningi pod vodstvom mojega očeta v novomeškem klubu Scorpion,« razkrije Vorkapić in pripomni, da je vadba tajskega boksa ob izboljševanju telesne pripravljenosti in motorike zelo dobrodošla tudi za krepitev psihične trdnosti.
To pravzaprav velja za vse borilne veščine. »Pripeljejo te do nekih meja, ki jih poskušaš prestopiti, pravi zmagovalec pa si takrat, ko premagaš samega sebe. Legendarni ameriški boksar Mohamed Ali je nekoč izjavil, da je začel pri sklecah, trebušnjakih in drugih vajah šteti ponovitve šele takrat, ko ga je začelo boleti,« se je citat »Največjega« močno vtisnil v spomin našega vrhunskega borca. Po njegovem je vsak, ki stopi v ring in v njem da vse od sebe, zmagovalec. Enako velja za trening v telovadnici.
V Sloveniji je približno deset klubov za tajski boks, v skoraj vsakem večjem mestu imajo vsaj enega. Vadba je dokaj poceni, mesečna članarina se namreč suče okrog 50 evrov, odvisno pač od kluba in mesta, v katerem deluje. Oprema prav tako ni draga, k njej sodijo kratke hlače, (boksarske) rokavice, povoji za zapestje in ščitnik za zobe.
Začetniki običajno še nimajo sparingov. »Včasih smo strogo ločevali tekmovalce in rekreativce, ki začnejo sparirati, ko sami izrazijo željo,« razloži Mirko in pristavi, da so se sparingi medtem občutno spremenili. »Ko sem se začel ukvarjati z borilnimi športi, so se že na treningu pretepali med seboj, kot da ne bi bilo jutrišnjega dneva. Ker takrat ni bilo toliko tekmovanj, kot jih imamo danes, so menili, da je treba že na sparingu izkusiti pravo borbo. Močnejši so se nemalokrat prav izživljali nad šibkejšimi. Zdaj je seveda vse skupaj pod večjim nadzorom, zato poškodb – če odmislim občasne modrice – pri rekreativcih skoraj ni,« razloži.
Kakor pravi, starostnih omejitev za začetek vadbe načeloma ni. »Toda iz izkušenj lahko rečem, da klasični treningi tajskega boksa niso najbolj primerni za najmlajše. Nekje pri šestih, sedmih letih so dovolj zbrani za začetek učenja tehnike udarcev. Navzgor pa starostnih meja ni, vendar je treba vedeti, da so treningi za starejše seveda prilagojeni,« še pove diplomirani novinar, tudi pronicljiv glasbenik (letos bo izdal že peto ploščo v rapu), ki je imel doslej v tajskem boksu že 99 obračunov, od katerih jih je kar 71 odločil v svojo korist. »Priznam, da me številka 100 malo muči, zato se bom zagotovo še stotič povzpel v ring. Kdaj natančno, še ne vem, glede na to, da bom letos dopolnil že 34 let, pa si bom prizadeval, da bom jubilejni 100. dvoboj opravil čim prej,« je trdno odločen Vorkapić.
Ena od posebnosti tajskega boksa, katerega korenine segajo v 12. stoletje, pri nas pa ga je z ustanovitvijo kluba Scorpion v Novem mestu leta 1996 začel poučevati Iztok Vorkapić, je ta, da si lahko borci ob nožnih in ročnih udarcih pomagajo tudi s komolci in koleni. Ker pri njem torej deluje celotno telo in pravzaprav vse mišične skupine, je nadvse koristen in učinkovit tudi pri rekreativni vadbi.
Iztokov sin Mirko Vorkapić, ki spada med najuspešnejše slovenske tekmovalce v tajskem boksu, treninge muay thaija priporoča iz različnih razlogov. »Najprej bi to veščino svetoval vsakomur, ki je pod stresom. Na treningu ga daš iz sebe in se znebiš vseh frustracij, ki te spremljajo čez dan. Na ta način dosežeš pomiritev,« pojasni 33-letni Novomeščan, ki kot trener prenaša svoje znanje in izkušnje na tekmovalce in rekreativce v prostorih T'n'T Gyma v Črnučah.
V isti sapi dodaja, da je tajski boks nadvse uporaben za vse, ki imajo težave s telesno težo. »'Stopil' sem že kar nekaj fantov in deklet. Poznam borko, ki je pred petimi leti tehtala 128 kilogramov, zdaj pa jih ima le še 70. Toliko jih je izgubila zgolj s treningi pod vodstvom mojega očeta v novomeškem klubu Scorpion,« razkrije Vorkapić in pripomni, da je vadba tajskega boksa ob izboljševanju telesne pripravljenosti in motorike zelo dobrodošla tudi za krepitev psihične trdnosti.
To pravzaprav velja za vse borilne veščine. »Pripeljejo te do nekih meja, ki jih poskušaš prestopiti, pravi zmagovalec pa si takrat, ko premagaš samega sebe. Legendarni ameriški boksar Mohamed Ali je nekoč izjavil, da je začel pri sklecah, trebušnjakih in drugih vajah šteti ponovitve šele takrat, ko ga je začelo boleti,« se je citat »Največjega« močno vtisnil v spomin našega vrhunskega borca. Po njegovem je vsak, ki stopi v ring in v njem da vse od sebe, zmagovalec. Enako velja za trening v telovadnici.
Kot da ne bi bilo jutrišnjega dneva
V Sloveniji je približno deset klubov za tajski boks, v skoraj vsakem večjem mestu imajo vsaj enega. Vadba je dokaj poceni, mesečna članarina se namreč suče okrog 50 evrov, odvisno pač od kluba in mesta, v katerem deluje. Oprema prav tako ni draga, k njej sodijo kratke hlače, (boksarske) rokavice, povoji za zapestje in ščitnik za zobe.
Začetniki običajno še nimajo sparingov. »Včasih smo strogo ločevali tekmovalce in rekreativce, ki začnejo sparirati, ko sami izrazijo željo,« razloži Mirko in pristavi, da so se sparingi medtem občutno spremenili. »Ko sem se začel ukvarjati z borilnimi športi, so se že na treningu pretepali med seboj, kot da ne bi bilo jutrišnjega dneva. Ker takrat ni bilo toliko tekmovanj, kot jih imamo danes, so menili, da je treba že na sparingu izkusiti pravo borbo. Močnejši so se nemalokrat prav izživljali nad šibkejšimi. Zdaj je seveda vse skupaj pod večjim nadzorom, zato poškodb – če odmislim občasne modrice – pri rekreativcih skoraj ni,« razloži.
Kakor pravi, starostnih omejitev za začetek vadbe načeloma ni. »Toda iz izkušenj lahko rečem, da klasični treningi tajskega boksa niso najbolj primerni za najmlajše. Nekje pri šestih, sedmih letih so dovolj zbrani za začetek učenja tehnike udarcev. Navzgor pa starostnih meja ni, vendar je treba vedeti, da so treningi za starejše seveda prilagojeni,« še pove diplomirani novinar, tudi pronicljiv glasbenik (letos bo izdal že peto ploščo v rapu), ki je imel doslej v tajskem boksu že 99 obračunov, od katerih jih je kar 71 odločil v svojo korist. »Priznam, da me številka 100 malo muči, zato se bom zagotovo še stotič povzpel v ring. Kdaj natančno, še ne vem, glede na to, da bom letos dopolnil že 34 let, pa si bom prizadeval, da bom jubilejni 100. dvoboj opravil čim prej,« je trdno odločen Vorkapić.
