Super bi bilo, če bi bila tako dobra z dveletnim zamikom

Z bronasto kolajno, ki jo je dobila z 12-letnim zamikom, za SP 2007, lahko Marija Šestak končno zaokroži svojo kariero.

Objavljeno
09. oktober 2019 07.00
Posodobljeno
09. oktober 2019 07.00
Marija Šestak je prepričana, da bi bila njena kariera povsem drugačna, še uspešnejša, če bi bronasto kolajno osvojila že na SP 2007. Foto S. V.
Doha – Kolajne na atletskem svetovnem prvenstvu v Dohi je uradno osvojilo 43 držav (sem niso všteti dosežki ruskih tekmovalcev, ki so nastopali pod nevtralno zastavo), na odru za zmagovalce pa je stala tudi predstavnica 44. oz. 45. Namreč Slovenije, saj je Marija Šestak prejela bronasto kolajno z 12-letnim zamikom, za rezultat v troskoku na SP 2007 v Osaki. Šestakova se je v poldrugem letu že drugič naknadno udeležila slovesne razglasitve, le da je lani dobila srebro za dvoransko SP 2008 v Valencii, kjer je bila sprva bronasta.


Kako gledate na odločitev mednarodne zveze, da na takšen način popravlja škodo?


S tem se strinjam, a se tudi ne. Ne strinjam se zato, ker tistim, ki so bili pozitivni na dopinškem testu, ni treba vrniti kolajne in denarne nagrade, tako da v bistvu niso prav nič na slabšem. Mislim, da bi bilo veliko bolje, če bi vsi dobitniki kolajn podpisali izjave, da bodo ob morebitnem dopinškem prekršku vrnili kolajno in denar, vse, kar so pridobili s tem dosežkom. To bi bilo edino pošteno. Po drugi strani pa je lepo, da so se odločili za takšno podeljevanje, zame še toliko lepše, ker delam na zvezi, rada imam atletiko, rada pridem na takšno tekmovanje, lahko sem v živo navijala za naše tekmovalce.


A vse skupaj je bilo videti precej nenavadno, gledalca tako rekoč ni bilo nobenega, sami ste stali na odru, hitro je bilo vsega konec.


Gotovo občutki niso takšni, kot bi bili, če bi dobila kolajno 2007., tega se ne da primerjati. Prav tega mi je najbolj žal, teh občutkov na podelitvi, ki mi jih nihče nikdar ne bo mogel povrniti. Športniki delamo leta in leta, da doživimo tistih nekaj trenutkov zmagoslavja. Teh nekaj minut je nagrada za vse vloženo delo. Žal tega ne bom nikdar doživela. Pogrešam tudi proslavljanje kolajne, ko prideš domov, zabave, tega pač ni, je pa lepše, kot da kolajno pošljejo po pošti. Za Valencio je bilo vseeno drugače, ker sem tedaj bila tudi na prvotni podelitvi, ker sem na tekmi dobila bron.


Dve leti je bilo že jasno, da je kolajna vaša. Ste v tem času razmislili, za kaj vse ste bili prikrajšani?


Mislim, da kar za veliko. Vse bi bilo drugače, saj bi že na svoji prvi veliki tekmi za Slovenijo osvojila kolajno. Bolj sproščena in samozavestna bi nadaljevala kariero. Povsem drugačen je občutek, če v karieri vseskozi nekaj loviš, kot denimo jaz kolajno na velikem tekmovanju na prostem. Če imaš to v žepu, je vse lažje, tudi z denarnega vidika bi bilo drugače. Bržčas bi bilo vse drugače, ne samo kariera, tudi življenje na splošno.


Gledate s tem bronom v žepu zdaj drugače na svojo kariero?


Vsekakor. Kolajne v atletiki na prostem pač ne more osvojiti vsak, to je res poseben dosežek. Saj sem osvojila kolajni v dvorani, kjer načeloma konkurenca sploh ni slabša, a vendar sem si jo vedno želela tudi na prostem. Moja športna pot je zdaj na papirju videti lepša, lahko rečem, da sem imela uspešno kariero. Že tedaj, ko sem tekmovala, sem se zavedala, da sem rezultatsko dovolj dobra za kolajno, a sem pač tekmovala v napačnem času. Ta kolajna je zdaj nagrada za vse rezultate, ki sem jih dosegala.


Vam pripada tudi denarna nagrada?


Dobila naj bi jo od države in slovenske zveze, pri mednarodni pa to ni praksa, kar ni pošteno.


Našim atletom večkrat položite na dušo, naj se res borijo do konca, in četudi bodo zdaj ostali brez kolajne, nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost. Pričakujete, da se bo to nadaljevalo?


Mislim, da, upam pa, da redkeje, da so naši primeri tudi neke vrste opozorilo. Luka Janežič je bil letos četrti na dvoranskem EP, Martina Ratej lani na EP na prostem in morda doživita, to, kar sem jaz, zakaj pa ne.


Je zdaj vaša kariera zares končana?


Kar zadeva kolajne, gotovo, morda na kakšni tekmi še napredujem za kakšno mesto, a proti koncu kariere moji rezultati niso bili več tako dobri, tako da pomembne spremembe ne bo.

image
Na olimpijskih igrah v Pekingu je Marija Šestak le za tri centimetre zaostala za 3. mestom, medtem ko je bila na svojih zadnjih igrah v Londonu deseta. Foto Matej Družnik/Delo


Olimpijska zgodba je tudi končana, v Pekingu so vas trije centimetri ločili od kolajne, s prvotnega 6. mesta ste napredovali na 4.


V tem primeru pa je boljše, da sem tako malo za kolajno ostala naknadno. Če bi se mi to zgodilo v Pekingu, bi se lahko »ustrelila«. Boljše da je tako. Tudi 4. mesto je fino, ampak …


To je edina tekma v ženskem troskoku, na kateri je bil skok prek 15 metrov v osnovi dovolj le za 6. mesto. Kako gledate danes nanjo?


Po tej tekmi so nas peljali na proslavo zlate kolajne Primoža Kozmusa ... Ves čas sem bila malce zmedena. Ko sem prišla ob štirih zjutraj v sobo, sem se usedla in si rekla, ne morem verjeti, da sem preskočila 15 metrov, a se počutim prazno in nedorečeno. Ne vem, kaj bi rekla za to tekmo. To je bil zame šok. Bila sem zadovoljna z rezultatom, dosegla sem državni rekord, rekla sem si, skočila si, kot znaš, druge so bile boljše, nimaš si česa očitati. Fino je bilo, da sem bila del zgodovinske tekme, četudi se mi ni izšlo po željah.


Na OI v Londonu bi bil vaš skok 15,03 metra dovolj za zlato, v Riu pa za srebro ...


Mislim, da odtlej samo na dveh ali treh velikih tekmah to ne bi bila zlata kolajna, bi pa bila na vsaki kolajna. Super bi bilo, če bi bila tako dobra z dveletnim zamikom, tako pa sem padla v zlato dobo ženskega troskoka.


Nekaj dni ste se mudili v Dohi, kakšen vtis je na vas pustilo prvenstvo?


Navdušena sem bila nad štadionom, organizacija pa ni bila na ravni SP, velika težava je bila tudi vročina in velike temperaturne razlike. Prvenstvo je bilo drugačno, osebno pa mislim, da je atletika evropski šport ne glede na Američane, Jamajčane. Nihče ne more tekme tako dobro prirediti kot Evropa, gledalci, vzdušje ne morejo biti boljši kot v Evropi. To je v Dohi manjkalo. Če samo pomislim na London ... To je neprimerljivo.