Teče čez ovire, a jih tudi ruši pred seboj

Uspešna slovenska atletska sezona se nadaljuje. Maruša Mišmaš Zrimšek je namreč na državnem prvenstvu v Celju na 3000 m z 8:46,44 izboljšala dve desetletji star državni rekord Helene Javornik. Ta je 8. julija 2000 v Bydgoszczu na Poljskem progo odtekla v času 8:50,71. Kar zadeva letošnjo sezono, pa je Mišmaš Zrimškova postavila tudi šesti najboljši izid na svetu.

»Da vsak posamičen krog odtečem v času 70 sekund, je bil načrt v napadu na državni rekord. Končni čas je tudi posledica takšnega vztrajanja v ritmu. Hvala mojima partnerkama s treninga Veroniki Sadek in Klari Lukan (pri slednji gre za mladinsko evropsko prvakinjo na 5000 m, op. p.), ki sta mi pomagali pri narekovanju ritma.

A resnično komaj čakam, da bom nastopila še na 3000 m z zaprekami. To bo sredi septembra na mitingu v Berlinu, upam še na nekaj močnih mednarodnih tekem. Te si že močno želim. Zdaj po državnem prvenstvu pa bo čas za štirinajstdnevno regeneracijo,« je veselo povedala Maruša Mišmaš Zrimšek. Ta še naprej potrjuje odlično pripravljenost, nič čudnega, saj je bila pred mesecem dni znova, že petič, na višinskih pripravah na Pokljuki.
 

Živčna, a pripravljena na vrhunski čas

Da je resnično odlično vadila, dokazuje tudi dejstvo, da je 16. julija v Ljubljani dosegla drugi izid doslej na 2000 m zapreke. »Takrat sem si za cilj začrtala svetovni rekord, bila sem polna adrenalina. Čeprav sem se bojevala le s štoparico, sem bila močno motivirana. Pred tekmo sem sicer bila zelo živčna, že denimo dan prej sem bila vznemirjena. A je to hkrati pomenilo, da sem bila pripravljena na vrhunski rezultat.

Na koncu sem odtekla čas, dobre tri sekunde počasnejši od svetovnega rekorda, bila sem vesela in ponosna, da sem tekla pogumno in odločno,« se enega od viškov dozdajšnje sezone spominja srednje- in dolgoprogašica. V cilj je prišla v času 5:56,28, rekorderka, Nemka Gesa Felicitas Krause, pa je lanskega 1. septembra v Berlinu tekla 5:52,80.
 

Treba je vztrajati

Mišmaš Zrimškova se je sicer na 3000 m zapreke prvič preizkusila leta 2013, slovenska reprezentanca je na evropskem ekipnem prvenstvu potrebovala predstavnico v tej novejši ženski disciplini. Kocka je padla na Marušo, ker se je že prej preizkusila na 2000 m z zaprekami in se dobro odrezala.



Pri atletskih in drugih stvareh ima sicer geslo: Ko postane težko, se spomni, zakaj to počneš. Vztrajaj! Vredno je. Tako je bilo tudi po poškodbi ahilove tetive in operaciji leta 2016, zaradi katere ni mogla nastopiti na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Po ozdravitvi je tudi zamenjala trenerja.

»Zaradi poškodbe sem posledično začela teči bolj sproščeno, tudi novi trener Tevž Korent je bil precej pozitivnejši.« Sicer vedno s pozitivnim gledanjem je dodelala tudi psihično pripravo, s športno psihologinjo je glede samozavesti zelo pridobila. Ugotavljala je, zakaj zaradi uspešnosti ni še samozavestnejša. »Zdaj prepoznam dvome, samozavestnejša sem in to se odraža tudi na rezultatih,« pravi Grosupeljčanka, ki opravlja podiplomski študij biokemije.
 

Gimnastika ljubša

Sicer si kot majhna ni predstavljala, da bi bila vrhunska športnica, ni sanjala o OI. Atletiko je začela vaditi v prvem razredu osnovne šole, a ljubša ji je bila gimnastika, trenirala jo je istočasno. Potem je telovadna učiteljica odšla na drugo šolo in ostala ji je atletika. Vadila je tek na 300 in 400 m z ovirami, te je imela vedno rada.

Zdaj po odtečenih časih pa ruši vse ovire pred seboj. Z uspehi jo je tudi vedno bolj vleklo v vrhunski šport, zanimivo je bilo pač potovati na mednarodna tekmovanja. Zdaj na treningih uživa, kar potrjujejo tudi časovni tekaški dosežki.