Tina Maze: Prvi naslov je bil šok, drugi nagrada

Zato se je odločila za samostojno pot. V preteklih dveh letih se je prelevila v eno vodilnih smučark sveta. Po srebrni kolajni na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Val d'Iseru je letos osvojila še dva olimpijska srebra v Vancouvru.

Naslov najboljše športnice ste osvojili drugič. Kaj vam pomeni to priznanje?
Zelo veliko mi pomeni, ker sem ga osvojila v konkurenci izjemnih slovenskih športnic. Ko sem ga prvič leta 2005, je bilo to zame veliko presenečenje. Letos čutim, da je to nagrada za vse, kar sem dosegla. Menim, da sem letos temu naslovu veliko bolj dorasla, kot sem bila prvemu.

Pred časom ste dejali, da se počutite, kot bi kariero začeli pred dvema letoma. Od takrat gre prav vse po vaših načrtih.
Ko sem šla svojo pot, se je začela zgodba, o kateri sem ves čas razmišljala. Zelo zadovoljna sem z vsem, kar sem naredila in dosegla, saj kar nekaj let od mene ni bilo nič. Počutim se sproščeno kot nikoli prej.

Naslov najboljše športnice je veliko priznanje, a pravite, da tudi obveza. Kakšna?
Ko si najboljši, moraš prevzeti odgovornost, da predstavljaš vrh športa v državi. Dejstvo je pač, da je biti neopazen včasih precej lažje, kot se izpostaviti. Jaz s tem težav nimam, ker v svojem delu resnično uživam.

Kakšen mora biti sodoben vrhunski športnik?
Odvisno od tega, kaj si želi. Svojim ciljem mora podrediti vse, ker polovičarstva v vrhunskem športu ni. Najuspešnejši sicer postajajo stroji, ki delajo programu najsodobnejših tehnologij, uporabljajo najboljše materiale in sploh sledijo trendom, vendar se tudi s trdim delom lahko veliko doseže. Odvisno pač od športne panoge. Dejstvo pa je, da je zelo težko tekmovati z nekom, ki ima na razpolago vsa sredstva.

Vaši veliki tekmici sta Lindsey Vonn in Maria Riesch, športnici iz najbolj razvitih držav, ki imata na razpolago vso najboljšo tehnologijo. Tudi brezkompromisne so, ko gre za tveganje. Kako jih sploh lahko premagate?
Nekatere tekme, kot je bil denimo slalom v Courchevelu, so pokazale, da sta ranljivi. V hitrih disciplinah imata tolikšno kilometrino, da jima je lažje tekmovati na robu zmogljivosti, kot pa meni. Tudi bolje znata oceniti proge in izpeljati najboljše linije. Moja prednost so tehnične discipline, v katerih sem precej močnejša. Menim, da vendarle nista tako suvereni, kot se morda zdi po njunih zmagah v hitrih disciplinah.

Ritem je peklenski. Kako se sploh zdržite vse te obremenitve in se regenerirate?
Že lani, ko sem začela tekmovati v štirih disciplinah, mi je bilo jasno, da bo utrujenost velika. Zelo težko je namreč tekmovati na najvišjih obratih brez pravega počitka. Boj za globus je boj za preživetje v svetovnem vrhu. Milosti ni. Nekoč tega ritma ne bi zdržala, zdaj sem se nanj pripravila. Z enim dnevom počitka in dobrim spancem se uspem toliko regenerirati, da sem sposobna smučati tako dobro, kot sem na koncu letošnje decembrske turneje v Courchevelu.

Lani vas je tekmovalni ritem psihično močno utrujal. Letos delujete bolj sproščeno.
Svojega značaja nisem spremenila, vendar poskušam odmisliti obrobne stvari, ki so me v preteklosti zelo motile in mi jemale energijo. Poskušam se tudi 100-odstotno osredotočiti na smučanje. Zato sem bolj sproščena in velikokrat pomislim tudi na vragolije. Razmišljam, da bi v cilju posnemala Alberta Tombo in naredila salto nazaj s smučarskimi čevlji. Vendar je to zelo težko, zato raje delam kolute. Ko tako razmišljam, nimam težav s čustvi.