Tiskane izdaje
»To je psihološko vprašanje,« je za Delo uvodoma dejal Jani Dvoršak, direktor slovenske antidoping organizacije (SLOADO). Do jemanja nedovoljenih poživil mora na vseh straneh veljati ničelna toleranca, a s psihološkega vidika je lažje razumeti goljufije profesionalnih športnikov: od rezultatov je odvisen razplet njihove kariere, da ne govorimo o finančnem stanju. Na drugi strani rekreativci nimajo nobenih materialnih koristi.
»Menim, da je med rekreativci še kako prisotna želja po dokazovanju. Človek je v osnovi tekmovalen, želi se primerjati z drugimi, premagovati vrstnike, sodelavce ... Če motive delimo na interne in eksterne, ima njihova želja gotovo notranji izvor: zaradi boljših rezultatov ne bodo nikoli slavni, bodo pa dobili osebno zadoščenje,« je dejal Dvoršak.
Jani Dvoršak: »Menim, da je med rekreativci še kako prisotna želja po dokazovanju.« Foto: Igor Zaplatil/Delo
Na spletu lahko najdemo gromozanske številke, koliko rekreativnih športnikov jemlje doping. Predsednik SLOADO si - razumljivo - ni upal podati takšne ocene: »Podatki, ki krožijo naokoli, nimajo nobene podlage, saj je praktično nemogoče ugotoviti, kdo se dopingira in kdo ne. To je težko ugotoviti že v profesionalnem športu, v rekreaciji pa je masa ljudi še toliko večja, da nimamo nobenih povratnih informacij.«
Prav množičnost je največja ovira v boju proti dopingu v rekreaciji. Ker so dopinški testi izredno dragi, lahko antidopinške agencije testirajo le zanemarljiv odstotek populacije. »Edina pot je ozaveščanje ljudi. Stalno poudarjamo, da si ljudje lahko nakopljejo hude zdravstvene težave, če jemljejo prepovedane substance, ki jih po možnosti niti ne poznajo,« je zaključil Dvoršak.
Primera nista povezana
Nedavno je na dopinškem testu padel slovenski maratonec Domen Hafner. Dvoršak trdi, da med primeroma ni povezav: »S Hafnerjem sem govoril na neformalnem sestanku. Priznal je jemanje, sprejel sankcije, ni pa želel sodelovati v nadaljnji preiskavi.«
