Tudi s solzami v očeh Slovenci kažejo, da so na pravi poti

V glasni dvorani Mall of Asia dober začetek, nato pa poklapani obrazi slovenskih odbojkarjev na klopi. Bojevitemu pristopu navkljub so korak z Američani držali le v prvem nizu, nato so v igri zmanjkale malenkosti, ki so tehtnico nagnile na stran tokrat zelo razigranih odbojkarjev ZDA. V osmini finala se slovenska pot zaključuje prej, kot bi si želeli, glede na zdesetkano postavo pa razočaranje ne sme biti preveliko.

Življenja v dragem Parizu ne bo pogrešal, vleče ga na Japonsko

Pogled na slovensko klop po zadnjem asu izvrstnega ameriškega korektorja portoriških korenin Gabriela Garcie je povedal vse. S potrtimi pogledi, zazrtimi v daljavo so brez besed sprejeli neizogibno dejstvo, da se njihova pot na Filipinih zaključuje v osmini finala. Priložnost za odmeven dosežek na SP je bila lepa, reprezentanca ZDA ni bila nepremagljiva, žal je bilo za podvig napak v slovenski igri preveč. Predvsem to velja za sprejem servisa, ki je Slovencem povzročal ogromno preglavic, Američani so dosegli na vrhunski ravni nesprejemljvih 11 asov, varovanci Fabia Solija ob kar 14 napakah na servisu le dva.

Tonček Štern je bil z 18 točkami najuspešnejši v slovenski vrsti, manjkal je še kakšen njegov as. Foto Volleyballworld

»Škoda je poraza, škoda zamujene priložnosti, imeli smo jih veliko. Nismo rešili uganke na sprejemu, servis nam je nekako še šel, spravili smo Američane stran od mreže, na sprejemu pa smo res trpeli,« je v prvem odzivu po tekmi za Televizijo Slovenija poraz ocenil Jan Kozamernik.

Tekma se je za Slovence začela zelo dobro, v prvem nizu so pokazali najboljšo igro na tem svetovnem prvenstvu. Odlično je deloval blok, dobro so lovili težke žoge v polju, Nik Mujanović je bil izvrsten v napadu, na servisu in tudi v obrambi. Po zanesljivi zmagi s 25:19 je zrasla slovenska samozavest, Američani so morali tvegati vse in računica se jim je izšla.

Fabio Soli je poskušal zbuditi varovance, a ni šlo. Foto Volleyballworld

Šampionska zmes na drugi strani mreže

S servisi so nenehno iskali Mujanovića, ki po odbojkarskem poklicu ni sprejemalec, ali drugega korektorja v slovenski igri Tončka Šterna. Nihanj in črnih lukenj je bilo za napredovanje med najboljših osem preveč, tudi Gregor Ropret je s podajami prevečkrat pozabil na prvi tempo in razpoložena Kozamernika in Alena Pajenka, ameriški blokerji so izkoriščali priložnosti in pri straneh zaprli pot za močne udarce. »Kdo želimo biti, želimo biti zmagovalci ali poraženci? Spomnite se tekme z Bolgarijo, obdržite zbranost in igrajte!,« je igralce tudi z motivacijskim govorom skušal zbuditi Fabio Soli. Želje jim ne gre očitati, a zbranosti ni bilo dovolj, napak pa žal preveč, tudi »osnovnošolske«, ki jih pri slovenskih asih redko vidimo. Seštevek je jasen, kombinacija mladosti in izkušenj v vrstah ZDA je bila prava, slovenska zmes tudi z rekonvalescentom Urnautom, ki je za nekaj točk stopil na igrišče, ni delovala šampionsko.

V prvem nizu so Slovenci igrali najboljšo odbojko na prvenstvu. Foto Volleyballworld

»Na nas so vršili izjemen pritisk s servisom, niso delali napak, v obrambi so bili izjemni, kar me je malo presenetilo. Vedeli smo, kakšno odbojko igrajo, s servisom nismo pritiskali do konca in to nas je pokopalo. Ni kaj reči, zdaj je to to,« je hudo razočarani Nik Mujanović komaj zadrževal solze ob koncu reprezentančnega poletja.

Poraz proti četrti reprezentanci sveta ni tragičen, v slovenskih vrstah je veliko potenciala za naslednje poglavje reprezentančne zgodbe, olimpijski cikel se je komaj dobro začel. Letos pridobljene izkušnje bodo v naslednjih sezonah zelo dragocene, a danes to ni kdove kako dobra tolažba. Namesto dvoboja z Bolgarijo, ki se na Filipinih hitro vzpenja proti svetovnemu vrhu, Slovence čaka pot v domovino. Prav je, da Manilo zapuščajo razočarani, tudi to kaže na zmagovalno miselnost, ki jo v odbojkarski reprezentanci negujejo in razvijajo v zadnjem desetletju.