Tudi za ceno OI ostaja Vezonik zvest balvanom (VIDEO)

Za športnim plezalcem Gregorjem Vezonikom je fantastična sezona s prvo zmago v svetovnem pokalu in z bronom na SP.

Objavljeno
04. november 2018 15.15
Posodobljeno
04. november 2018 15.25
Gregor Vezonik: »Kaj je v Moskvi botrovalo spremembi, ne vem, vem pa, da je bilo po prvi uvrstitvi na stopničke vse lažje.« FOTO: Luka Fonda/PZS
Svojčas je bila Gorenjska z Martino Čufar, Natalijo Gros, sestrama Vidmar, Klemnom Bečanom središče slovenskega športnega plezanja. Zadnje sezone se epicenter pomika proti Koroški. Čudežna najstnica Janja Garnbret je že tri sezone brez konkurence, letos pa je za popoln preboj in krstno zmago v svetovnem pokalu poskrbel tudi balvanski specialist Gregor Vezonik.

Nobenega dvoma ni bilo, da bo plezalec – enako kot oba starša. Začel je že kot smrkavec, v rosnih letih – z bratom sta večino otroštva preživela v plezališčih. »Vesel sem, da sta starša ljubezen do športa prenesla na naju,« poudari 23-letnik z Raven in na vprašanje, ali se v tem delu Slovenije dobro dela s plezalnim naraščajem, odvrne: »Tu je tradicija treniranja otrok dolga, dobro se dela, ponosen sem, da sem član Alpinističnega kluba Ravne. Imamo pa na Koroškem problem, enak kot na državni ravni – s primerno infrastrukturo.«



Lani je v skupni razvrstitvi balvanskega svetovnega pokala zaokrožil petdeseterico, letos je uvodoma zasedel 51. mesto v Švici. Nato je eksplodiral. Najprej se je v Moskvi prvič v karieri prebil v finale in takoj naskočil stopničke, tretje mesto je ponovil v kitajskem Tai'anu. Vrhunec kariere je prišel konec poletja: najprej z veličastno zmago na finalu sezone v Münchnu, nato še z bronom na SP v Innsbrucku. »Težko opredelim, kaj je naredilo sezono zame tako uspešno. Uspeh na tekmovanjih tega ranga je posledica mnogih dejavnikov. Letos sem količinsko več treniral, morda je to glavni razlog, čeprav ne bi rekel, da sem prej treniral premalo. Je pa moje življenje letos manj stresno, končujem študij, kar je tudi veliko pripomoglo k splošnemu počutju,« poudari Vezonik.

Po začetnem neuspehu v Meiringenu je ohranil pozitivno glavo in že teden pozneje v Moskvi vpisal dosežek (dotedanje) kariere: »Kaj je tedaj botrovalo spremembi, ne vem, vem pa, da je bilo nato vse lažje. Zanimivo je, s kakšno miselnostjo prideš na tekmo po tem, ko si enkrat dokažeš, da si dovolj dober. Prej sem na tekmah upal, da sem dovolj pripravljen, po Moskvi sem to zagotovo vedel. Pred prvimi kolajnami so bile kvalifikacije zame zelo stresne, nato vedno manj, čeprav se še vedno zavedan, da uvrstitev v polfinale ni samoumevna. Letos sem bil tudi bolj osredotočen. S tem ne mislim, da prej nisem bil, vseeno pa zdaj, ko pogledam nazaj, opazim razliko v 'fokusu'.« Svetovni pokal je končal kot peti balvanist sezone.


Kolajna s SP vredna več


Je bilo letos sploh kaj, s čimer ni bil zadovoljen? »Bolj ko gledam sezono, bolj sem zadovoljen. Sicer na dveh tekmah nisem ujel polfinala, a se s tem ne obremenjujem. Glede na to, da sem bil pred tem v polfinalu le enkrat, je izkupiček šestih letošnjih polfinalov in štirih kolajn na osmih tekmovanjih več kot odličen,« se namuzne študent kineziologije na fakulteti za šport, ki mu do diplome manjkajo le še trije izpiti, ki jih bo opravil po vrnitvi iz Amerike. Kaj mu pomeni več, prva zmaga v svetovnem pokalu ali bron na SP? »Prvo mesto je načeloma vedno boljše kot tretje, je pa priložnosti za uvrstitev na stopničke na SP bistveno manj. Trenutno sem bolj vesel brona v Innsbrucku – ne zaradi ranga tekmovanja, temveč ker mi je uspelo na najpomembnejšem tekmovanju, ki je bilo v koledarju zadnje, po celotni sezoni odplezati zares vrhunsko. Predvsem pa sem ponosen na to, da sem bil letos edini tekmovalec z odličjem na tekmah svetovnega pokala in tudi na SP.«

Njegov letošnji strm vzpon je osupnil športno javnost, tekmece malo manj. »Ogromno časa preživimo skupaj, imamo podobne interese, zato smo z leti postali zelo dobri prijatelji. Mislim, da je bila večina iskreno vesela zame. Marsikdo mi je po tekmi povedal, da je čakal na moj preboj in verjel, da se mi bo prej ko slej izšlo. Morda so bili začudeni le, ker mi je uspelo že v drugem polfinalu in prvem finalu v karieri priti na stopničke. To se namreč v balvanskem plezanju zgodi redko. Kdor je v finalu prvič, je bolj kot ne obsojen na peto, šesto mesto,« pojasni Gregor, ki nima veliko prostega časa in konjičkov, saj večino časa prebije v plezalnih dvoranah, preostanek pa nameni srčni izbranki. Zelo rad pa tudi kaj dobrega skuha. Med plezalci, ki jih spoštuje, izpostavlja Avstrijca Kiliana Fischhuberja.


Čustveno ob Zdravljici


Prihodnja sezona bo že predolimpijska, v Tokiu 2020 bo športno plezanje prvič vpisano v olimpijski koledar. Kombinacija treh disciplin – težavnosti, balvanov, hitrosti – bo zahtevala vsestranske tekmovalce, »Vezi« se večinoma usmerja v balvane, zato se na OI niti ne bo skušal uvrstiti. »Če bi želel biti v olimpijskem formatu konkurenčen, bi moral spremeniti trening, za kar pa je prepozno, saj sem v preostalih dveh disciplinah precej v zaostanku. Obenem želim početi stvari, ki me res veselijo, zaenkrat mi zadostuje, da v svetovnem pokalu tekmujem le v balvanih.« Svojčas je bila težavnost z naskokom paradna slovenska disciplina, danes jo balvani dohitevajo s polnim pospeškom: »Uspehi slovenskih težavnostnih plezalcev so res neverjetni, balvanski bomo potrebovali še kar nekaj časa, da jih ujamemo. Smo jim pa letos pokazali, da vseeno nismo tako slabi (smeh). Sam sem se za balvane odločil, ker sem v tem preprosto boljši kot v težavnosti. V plezanju balvanov sem vselej zelo užival, zato je bila to zame logična odločitev.«

image
FOTO: Luka Fonda/PZS


Čez noč se je Vezonik pojavil v središču plezalne javnosti, pod žarometi. Sprva ni bilo lahko, saj je bilo zanj vse novo. »Kar naenkrat se je pojavilo ogromno intervjujev, na začetku sem pri opisovanju dogodkov in čustev pogosto ostal brez besed. Zdaj sem se tega nekako navadil. Po zmagi v Münchnu so pri poslušanju Zdravljice za mano prišla vsa leta treninga in neuspehov, zato nisem mogel ostati ravnodušen. To, da je ta trenutek z mano delila številčna slovenska reprezentanca, da je z menoj na stopničkah stal tudi Jernej Kruder in da sta tekmo v živo gledali tudi moja mama in punca, je vse le še potenciralo. Pri velikih uspehih se človeku včasih zgodi, da se vrednosti trenutka zave šele takrat, ko ta mine, zato sem še bolj vesel, da sem se vsega zavedal takrat, ko se je zgodilo. Tudi če je to pomenilo, da sem kot otrok jokal pred 5000 ljudmi (smeh).« Še Gregorjev pogled v prihodnost: »Verjamem, da bom čutil pritisk okolice, da letošnjo sezono nadgradim. Upam, da mi ne bo prišlo do živega. Zaenkrat uživam v počitku, se pa že veselim začetka priprav za prihodnje leto. Zdaj bo trenirati lažje, saj vem, da stvari delam prav.«