V Stožicah zorijo jagode

LJUBLJANA – Do 2013. je še daleč, enkratni Olimpijini navijači z green dragonsi na čelu, ki se od 6. do 8. maja že vidijo na Final fouru v Barceloni, pa so bili tudi tokrat v svoji najboljši izdaji. Potem ko so skupaj s svojimi ljubljenci na kolena spravili moštvo manekenov iz Milana z enim največjih proračunov v ligi, ki bojda seže prek 10 milijonov evrov, so znali zmago tudi proslaviti.

Zmaji so se morali takoj po izbruhu veselja iz slačilnic vrniti na sredino igrišča, kamor jih je poklical moderator Gašper Bolhar, ki je na prejšnji domači tekmi z Valencio manjkal zaradi izleta na Karibe. »Res je, ob 40. rojstnem dnevu sem si privoščil lep izlet, a sem za Olimpijo navijal tudi tam.«


Št. 12 ima velika jajca

Tega, kako so navijači spodbujali zmaje, se niti tokrat ne da opisati in je treba vse skupaj doživeti v živo. Ko so se vrnili na igrišče, je mikrofon v roke dobil kapetan Goran Jagodnik, ki za Dušanom Hauptmanom postaja največji ljubljenec navijačev, a s to razliko, da je Dule za svojo priljubljenost potreboval 20 let v svetem dresu, Jagoda pa je srca navijačev osvojil že v dveh mesecih.

»Hvala za vašo spodbudo in navijanje. Bili ste naš šesti igralec tako kot vedno doslej in upam, da bo tako tudi vnaprej,« je Primorec iz Podgrada zbral svoje misli na hitro in v slogu svoje mirne desnice, s katero je ponovno v odločilnem trenutku zadel trojko (tako kot pred njim junak zadnje četrtine Damir Markota).

Njegovi navijači so prinesli transparent, na katerem je pisalo, da ima št. 12 velika jajca, kot se spodobi za Podgrajca. V bogati zgodovini kluba, ki premore velika svetovna igralska imena, kot so Ivo Daneu, Vinko Jelovac, Peter Vilfan, Jure Zdovc itn., se še ni dogodila taka ljubezen, da bi komu vsa dvorana vpila MVP, MVP in ne zgolj priimka. Jagodnik je bil za italijanske nasprotnike tako kot v Milanu največja ovira in verjetno si bodo, vsaj v njihovem jeziku, zapomnili njegov vzdevek.

»Jagoda je po italijansko fragola, prvi pa me je tako začel klicati soigralec v Kopru Klemen Kladnik,« nam je o svojem vzdevku povedal Olimpijin mladenič v 36. letu starosti. Očitno jagode najbolj zorijo in so najbolj sočne, ko so zrele.

Pred vrati raja

Goran Jagodnik se je še enkrat pokazal kot pravi vodja ekipe na igrišču in ob njem. V ključnih trenutkih tekme z Armani Jeansom je namreč znal prevzeti breme na svoja pleča in zagotoviti zmago Union Olimpiji. »Očitno tekme ne znamo mirno pripeljati h koncu. A tako je bolj sladko. V tretji četrtini smo ponovno začeli na parketu početi stvari, ki so nasprotje tistega, kar smo se domenili v slačilnici. Namesto da bi jih potolkli do konca, smo pustili, da se vrnejo v igro, štiri minute pred koncem pa so imeli še sedem, osem točk prednosti. Pa vendar smo se z neko fanatično borbenostjo uspeli vrniti tudi mi. Ne vem, koliko časa bo to trajalo, vendar upam, da bomo kdaj tudi mi normalno slavili zmago na kakšni tekmi.«

V tretji četrtini je Zdovc pozabil na klopi Giorgija Šermadinija, ki je na začetku zadnjega dela dodal svoj energijski vložek, trener gostov Pierluigi Bucchi, v četrtek ni mogel računati na Jonasa Mačiulisa, Mariusa Petravičiusa in Oleksija Pečerova, pa je po tekmi kot odločilni trenutek izpostavil predvsem zadeti trojki Olimpijinih visokih igralcev Jagodnika in Markote. Slednji je po slabi predstavi pomembni projektil zadel ravno v trenutku, ko je pred tem zgrešil ves obroč in so zmaji dotlej za tri metali mizernih 1 : 16, nakar je še eno bombo na Italijane vrgel neuničljivi domači kapetan.

S peto zmago so se zeleno-beli želeni uvrstitvi v drugi del tekmovanja približali, tako da se jim vrata raja in velikega zaslužka s prodajo vstopnic (približno 300.000 evrov) ne bi smela zapreti. »Če želimo zanesljivo v top 16, moramo zmagati še na eni tekmi. Z malo sreče gremo lahko naprej tudi brez zmage, saj se morajo med seboj pomeriti tudi drugi kandidati. Pa vendar menim, da je prav, da sami odločamo o svoji usodi. Pred nami so še tri tekme. Na eni smo favoriti, na preostalih dveh pa bomo poizkusili napraviti presenečenje. Zelo bo težko, vendar če je uspelo Valencii, zakaj ne bi tudi nam?« je v svojem zmagovalnem slogu razmišljal Jagodnik. Ta ne dela velike reklame le za sadež, po katerem se imenuje, ampak tudi za igro, s katero se ukvarja in v kateri je živ dokaz, da ni vse v gracioznosti in zunanjem vtisu, ampak predvsem v tem, kaj in kako daješ v pravem trenutku.