Le kdo je ostal ravnodušen ob vznemirljivih in s čustvi prežetih nastopih slovenske nogometne reprezentance v Južni Afriki? Leto 2010 so namreč zaznamovali tudi Kekovi fantje, kot se je oprijel vzdevek kapetana Roberta Korena in drugih junakov, ki so na svetovnem prvenstvu opozorili nase ves svet.
Tekme z Alžirijo, ZDA in Anglijo bodo ostale zapisane z zlatimi črkami v zgodovino športa na sončni strani Alp, gol Valterja Birse proti Američanom je navdušil tudi pisano globalno množico navijačev. Nogometaš, ki je sinoči odigral morda zadnjo tekmo za Auxerre, je eden glavnih adutov ta čas 17. reprezentance na svetu – Slovenija še nikdar ni končala leta tako visoko –, v kateri so se tudi najboljši posamezniki podredili moštvu.
Po sijajni lanski predstavi z Rusijo fantje tudi v Južni Afriki niste razočarali. Kako ocenjujete zadnjih 12 mesecev reprezentance Slovenije?
To je bilo nemara najlepše obdobje v zgodovini reprezentančnega nogometa, vsaj zame. Pomislite, zasedali smo že 15. mesto na svetu! To ni naključno, gre za posledico trdega dela na treningih in sistemskega pristopa na številnih področjih. Znotraj ekipe smo se vrhunsko razumeli, na igrišču je vsak izpolnjeval svoje naloge. Tako preprosto je to.
Po čem si boste zapomnili Južno Afriko 2010?
Fantje ne bomo nikoli pozabili tega turnirja. Nekateri omenjajo moj gol proti ZDA, ali pa strahovito razočaranje po koncu tekme z Anglijo, ko smo izvedeli za izid dvoboja med Američani in Alžirci. Res, te potrtosti se ne da opisati z besedami, vedeli smo namreč, da premoremo kakovost vsaj za osmino finala ... Skupen spomin pa je čudovit, nepozaben, štirih točk nam ne more vzeti nihče.
Reprezentanca raste tudi kot moštvo. Zdi, da je v zasedbi vse več igralcev, katerih beseda ima pomembno težo tudi v slačilnici, mar ne?
Zavedamo se svoje kakovosti. Gre za pravo klapo, ki jo sestavljajo igralci s pomembnimi vlogami v svojih klubih, kar je ključno. Toliko nosilcev igre še nismo imeli v naši zasedbi ... To vzdušje iz klubov se nato vselej prenese na reprezentančni zbor, kjer mora vsak svojo veljavo potrditi tudi na treningih, verjemite.
»Slovenija gre naprej«, a hkrati igra tudi gledljiv nogomet, ki se ga ne bi sramovale niti uglednejše izbrane vrste. Mislite, da je visok položaj na lestvici FIFA v zadnjih mesecih koga uspaval?
Ne, igramo iz tekme v tekmo, vselej pa je v ospredju čista, prvinska igra, močno nas zanima gol. Jasno, ni nam šlo vselej po načrtu. Da ti ob napadalnem pristopu kdaj tudi spodrsne, je povsem logično.
Kot proti Severni Irski, denimo. Kakšno je slovensko izhodišče pred marčevskim nadaljevanjem bojev za Euro 2012 in tekmama z Italijo in Severno Irsko?
Odločilno utegne biti že gostovanje Italije v Ljubljani. Ni dvoma: krenili bomo po tri točke, ki bi bile vredne zlata. Ne smemo pozabiti, da kljub sedmim osvojenim točkam še nismo nadoknadili poraza s Severnimi Irci v Mariboru. Marec bo za to najprimernejši, saj bi nam bilo v nadaljevanju kvalifikacij – ob uspehih v Ljubljani in Belfastu – veliko lažje.
Kako lahko izboljšate igro reprezentance februarja, ko boste gostovali v Albaniji?
Kdor meni, da gre za slabo reprezentanco, naj se spomni podobnih trditev pred nedavno tekmo z Gruzijo. To bo dober test naše pripravljenosti za odločilni marec. Tudi mi smo bili še nedolgo nazaj tam, kjer so zdaj Albanci.
Kje ima slovenska reprezentanca največ prostora za napredek? V še večji uigranosti, morda večji vlogi mlajših fantov, ki se čedalje bolj uveljavljajo?
Težko rečem, saj je to področje selektorja Matjaža Keka. Močnejša konkurenca praviloma pomeni boljši končni proizvod, tudi v primeru naše reprezentance je tako. Več bo razigranih fantov, ki bodo trkali na vrata izbrane vrste, močnejša bo ta. Logično.
Komentarji