Včasih ne pomaga niti, če hodiš po trepalnicah

Martina Ratej pred SP ni imela velikih pričakovanj, saj za njo ni bila dobra sezona, so pa apetiti narasli po kvalifikacijah.

Objavljeno
04. oktober 2019 09.00
Posodobljeno
04. oktober 2019 09.00
Martina Ratej si želi spet doživeti občutke, ko kopje leti prek 64, 65 metrov. FOTO: Reuters
Doha – Svetovno prvenstvo v atletiki v Dohi, ki bo bržčas najbolj ostalo v spominu zaradi praznih tribun, se bliža koncu, za slovensko reprezentanco pa se je že končalo. Kar presenetljivo je, da je najboljšo uvrstitev spet dosegla Martina Ratej, ki je bila v metu kopja deseta. Morda je bilo to tudi njeno zadnje SP, je pa dejstvo, da za njo ni sezona, kot bi jo želela. Težave so se vlekle še iz lanske, ob kateri jo še vedno premagajo solze.

Ko smo se usedli z Martino Ratej v hotelu, v katerem je prebivala naša reprezentanca, je bila za njo neprespana noč. Resda je naša najboljša atletinja zadnjega obdobja celo presegla pričakovanja, ko se je prebila v finale, a nato so apetiti narasli, želela si je vsaj en res dober met. Sploh, ker je načeloma v Dohi vedno dobro nastopala, tu je postavila državni rekord in tudi zmagala na mitingu diamantne lige. A kot že na nekaj zadnjih velikih tekmovanjih v finalu ni ponovila kvalifikacijskega rezultata, pri čemer tokrat šok seveda ni bil tolikšen, razočaranje pa vseeno precejšnje. Bilo pa je drugačno kot denimo na lanskem EP ali pa predlanskem SP, kjer je bila obakrat v igri za kolajno, a končala na 4. oziroma 9. mestu.

»Lani sem bila seveda veliko bolj razočarana, saj sem bila v Berlinu v dobri formi, tu sem s finalom sicer presegla letošnje rezultate, verjetno sem dosegla maksimum glede na potek sezone, pa vendarle … Verjela sem, da lahko tu nekaj dosežem, tudi če nisem v formi. Potem se že malce vprašaš, kaj ti je tega treba,« je razmišljala Ratejeva, potem ko je »predelala« prve občutke.

Iztekajoča se sezona ji ni in ni stekla, glede na to, da je bil vrhunec šele konec septembra in v začetku oktobra, se je dolgo spodbujala, da se bodo stvari že obrnile na bolje, da je časa še dovolj, potem pa ga je kar naenkrat zmanjkalo. Resda se je malce svetlobe pokazalo na državnem prvenstvu, kjer ji je s 63,79 metra uspel met sezone, a so jo potem ustavile še bolečine v križu. »Dva tedna nisem mogla trenirati, komajda sem hodila in s tem se je spet vse zapletlo. Ko bi morala delati na tem, da se bo forma stopnjevala, sem bila spet na začetku. Stvari se niso in niso zložile, nenehno se je nekaj zapletalo. Tudi pred tem se enostavno ni izšlo po načrtih. Vse sem poskušala, a se nisem mogla izvleči iz začaranega kroga. Karkoli sem storila, ni šlo. Včasih malce s prstom pomigaš in se forma vzpne, včasih pa lahko hodiš po trepalnicah in se ne premakne nič,« pravi Ratejeva, katere najboljša uvrstitev na svetovnih prvenstvih ostaja 6. mesto iz Daeguja '11.


Zadnje SP?


Po njeni oceni so letošnje težave izvirale iz lanskega leta, v katerem je doživela več udarcev, tako v zasebnem kot atletskem življenju. Sredi julija je namreč s 66,10 dosegla tretji rezultat kariere, manj kot uro kasneje je izvedela, da ji je umrl oče … Na evropskem prvenstvu v Berlinu je nato za kolajno zaostala za 18 centimetrov. »Lansko leto je bilo prehudo zame. Najprej zaradi družinskih zadev, nato je prišlo razočaranje na EP, potem pa so zdravniki odkrili še okužbo s heliobakterijo, ki razjeda želodec in lahko povzroči raka. Imela sem jo že nekaj časa, a nisem vedela, vzela sem si malce daljši premor, vendar pa se nato nikakor nisem mogla 'sestaviti'. In tudi stoodstotno se nisem mogla začeti pripravljati na novo sezono, kar odlašala sem. Preprosto je bilo vsega preveč, obremenitve so bile prehude,« je s solzami v očeh dejala Ratejeva, ki bo čez slab mesec dni dopolnila 38 let, zato ne bi bilo presenetljivo, če bi se z Doho poslovila od svetovnih prvenstev. Seveda pa je tudi res, da je še vedno ena naših najboljših atletinj in da ji atletika nudi zelo spodobno preživetje.

»Da, lahko preživljam družino, vendar pa gre tu za tisti občutek, ko prideš v formo, ko kopje leti prek 64 metrov in dlje. To ti potem daje nov navdih, za to se splača trenirati in to želim znova doživeti. Mislim, da imam to še v sebi, čutim, da lahko kopje še vržem 65 metrov. Ko si toliko let v atletiki in v tem uživaš, ni preprosto reči, da je konec. Morda je bilo to moje zadnje SP, vendar pa ne razmišljam tako daleč naprej, ta čas vem, da bosta v prihodnji sezoni glavna cilja olimpijske igre in evropsko prvenstvo,« še dodaja Ratejeva.