Več kot šport, tudi umetnost in način izražanja

Pod okriljem Slovenske rolkarske zveze deluje osem klubov. V Tokiu 2020 bo panoga doživela olimpijsko premiero.

Objavljeno
21. julij 2019 09.00
Posodobljeno
21. julij 2019 17.22
Rolkanje je postalo olimpijski šport, premiero bo doživelo v Tokiu 2020. Na fotografiji državni prvak Mitja Težak. FOTO: Drago Emberšič
Osem klubov deluje pod okriljem Slovenske rolkarske zveze, ki so jo lani priznali pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Pravzaprav jih je še več, a vsi niso člani zveze, kljub temu pa skrbijo za razvoj panoge. Rolkanje ni »le« šport, je kultura, način izražanja in življenja. Tisti, ki se z njim ukvarjajo, prisegajo na svobodomiseln pogled, prostora za uokvirjanje in omejitve ni. A pred dvema letoma se je ta panoga znašla v novi vlogi, postala je del olimpijske družine. Premiero bo na najprestiž­nejšem športnem tekmovanju doživela prihodnje leto v Tokiu.

Če imaš kakršnokoli vprašanje o rolkanju, je pravi naslov za odgovore Iztok Šumatić. Tri desetletja so minila, odkar ga je začaral film Trashin' in mu je teta iz ZDA prinesla rolko, ki ga še dandanes spremlja vselej in povsod. V vsem tem času je pilil »trike« in se preizkušal v številnih vlogah v tekmovalno-organizacijskih vodah. Je tisti, ki bdi nad organizacijo tekme za svetovni pokal v Gradcu, kot direktor svetovnega pokala je odgovoren za evropsko turnejo, opravlja tudi vlogo predsednika Slovenske rolkarske zveze (najdete jo na facebooku). Kot mednarodni sodnik v deskanju na snegu ima za sabo dve izkušnji z zimskih olimpijskih iger (Soči 2014 in Pjongčang 2018), sodeloval pa je tudi pri sestavljanju sod­niškega priročnika za olimpijsko premie­ro rolkanja v Tokiu 2020.

Olimpijsko rolkanje pozna dve disciplini, ki jima v (angleškem) izvirniku pravijo street in park. Pri prvi gre za rolkanje čez ovire, ki so kopija tistih z ulice, od koder šport izhaja, pojasnjuje Šumatić; to so ograje, stopnice, klopce ... Pri drugi pa gre za različne kombinacije krivin v »bazenu«, s katerih rolkarji zletijo v zrak in delajo trike. Ocenjuje se vsesplošni vtis, spremljati pa je treba težavnost prvin, izvedbo in slog.
 

Rolkanje je vedno kul


Popularizacija rolkanja se je pri nas začela v 90. letih prejšnjega stoletja. O tem, ali njegova priljubljenost raste ali usiha, je težko govoriti, saj je, kot pravi Šumatić, vedno priljubljeno: »Če se izrazim v skejterskem žargonu, je vedno hip, skratka kul.« Po njegovem je bila pri rolkanju vselej tanka meja med športno komponento in osebnim izražanjem oziroma umetnostjo. »Kar je čudovita značilnost! Zanimivo je tudi to, da nikoli ni bilo institucionalizirano. To novo poglavje se je začelo leta 2016, ko je postalo olimpijska disciplina. Naenkrat je padlo v neke okvire. Svojo rolkarsko kulturo želimo razvijati, nočemo biti osredotočeni le na športno razsež­nost,« je opozoril Mariborčan.

image
Iztok Šumatić rolka že tri desetletja. Če imaš kakršnokoli vprašanje o rolkanju, je pravi naslov za odgovore. FOTO: Drago Emberšič


Pobuda za ustanovitev Slovenske rolkarske zveze je bila njegova. Lotil se je je prav zato, ker je hotel, da zgodba ohrani svoje bistvo. »Tisti, ki izhajamo iz rolkanja, imamo širšo predstavo, kaj rolkanje je in kaj to, da je postalo olimpijska dis­ciplina, prinaša. To jemljem kot odgovornost,« je poudaril. Rolkanje je postalo del krovne organizacije Worldskate, h kateri sodijo tudi kotalkanje, hokej na rolerjih, rolanje in podobne, ki temeljijo na tekmovalnem vodilu. »In v to družbo so sprejeli rolkanje, povsem drugačno panogo, edino neukročeno,« je opisal.

Kako začeti? Rolkarji se zbirajo na ulici, posnemajo drug drugega, preučujejo posnetke s spleta, tako se učijo novih prvin in trikov. »Še vedno se znanje tako prenaša. Odkar je vse več rolkarskih parkov, pa se pojavljajo tudi tečaji, ki potekajo v nadzorovanem okolju,« se je sogovornik ozrl k organiziranim šolam, v katere starši vpisujejo otroke. Korekten komplet opreme stane okrog 150 evrov. Šumatić začetnikom svetuje nakup rabljene.

Rolkarska družina se širi po ulicah in v t. i. skate parkih, ki so nastali po vsej Sloveniji. Septembra naj bi dokončali tistega v Novi vasi pri Mariboru, ki bo največji in najsodobnejši v državi. Zanimivo je, da ima roko nad gradnjo večine teh parkov isti izvajalec, naročniki pa se ne poglabljajo v standarde tovrstne pridobitve, je na težavo opozoril Šumatić. Zato bi pri Slovenski rolkarski zvezi v prihodnje radi ozavestili in opozorili odgovorne, kako graditi tovrstne parke in jih razvijati, da bo napredovala tudi panoga.


Z ulic ne bodo izginili


Rolkarji so pomemben del kulture mesta in njegovega utripa. Kakšen pa je odnos okolice do njih? »Pogosto so nas preganjali sosedi, poslušali smo, da bodo klicali policijo, da uničujemo stvari in smo barbari – nič od tega ne drži, niso nas razumeli. Vse več rolkarjev se, odkar je parkov vse več, zadržuje tam, a misel, da bomo izginili z ulic, je utvara. Rolkanje je doma na ulici. Svoje trike tudi snemamo, in če jih snemaš na ulici, to šteje veliko več, kot če bi se snemal v parku. Bolj ko je 'odbito' in težji ko je dostop do lokacije, večja je tvoja kredibilnost v rolkarskem svetu,« je razkril.

Rolkarji bodo vedno ohranjali upornost, svobodo v tem, kar počnejo. »Kar ne gre z roko v roki z olimpijskim konceptom, a prav je, da to svojo edinstvenost panoga ohranja,« je prepričan Iztok Šumatić.