Velika Britanija: več denarja, več muzike

Rio de Janeiro – Britanija je morda res majhna v primerjavi s športnimi velesilami, kot so Kitajska, Rusija, tudi Nemčija, a je še vedno – »Velika«. Pravzaprav največja, odkar sodeluje na OI. Prvič je osvojila drugo mesto na lestvici dobitnic kolajn in povečala zbirko z domačih iger pred štirimi leti. Za uspehom »Team GB« se skriva enostaven razlog – denar.

Če »ikonične« igre, kot jih je označil predsednik MOK Thomas Bach, niso bile najboljše doslej, so najboljše doslej vsaj za Britance. Uspeh jim zavidajo predvsem države, ki so bile doslej redno pred njimi. Velika Britanija je postala, ki je na igrah, ki so sledile njenim domačim, izboljšala dosežek. Za primerjavo, Grčija je v Atenah osvojila 16 kolajn, čez štiri leta v Pekingu le štiri. Poleg tega je prvič končala pred Kitajsko po letu 1984, odkar najbolj obljudena država sodeluje na igrah pod petimi krogi. Neverjetno, Britanci so v Brazilijo prišli s 366 športniki, v Londonu so jih imeli 541.

»Seveda so to naše najboljše igre sploh. In to v Južni Ameriki, ki je naši športniki sploh ne poznajo. Nobene prednosti domačega terena nismo imeli, zato je ta uspeh še toliko bolj zgodovinski,« je bil na dosežke reprezentance pod zastavo Union Jack ponosen vodja odprave Mark England: »Zdaj smo resnična velesila v olimpijskih športih: četrti v Pekingu, tretji v Londonu in drugi v Riu. Če ne bi bilo plavanja, bi morda premagali Američane!«

Velika Britanija, ki si je zastavila cilj, da izboljša dosežek iz Pekinga, se lahko pohvali, da je kolajne osvajala v največ različnih panogah med vsemi. Njena bliskovita rast je dala misliti mnogim. Še pred 20 leti je bila postavljena čisto na obrobje. V Atlanti je osvojila eno zlato kolajno. Toda leto zatem se je zgodil prelomen trenutek. V zgodbo se je vključila državna loterija, začela financirati športnike, da so se lahko poklicno ukvarjali s panogami, v katerih si ne bi mogli zagotoviti socialne varnosti.

Zato je Sebastian Coe, predsednik britanskega olimpijskega komiteja velik delež zaslug za uspeh pripisal nekdanjemu premierju Johnu Majorju, čigar konservativna vlada je leta 1994 sklenila ustanoviti družbo National Lottery. »To je verjetno največja zapuščina Majorjevega mandata. Spremenila je obraz britanskega športa. Pred tridesetimi leti so obstajale panoge, v katerih je bil pravi čudež, če so se naši športniki uvrstili na OI, zdaj osvajajo kolajne. To je zasluga loterije in naših ljudi, ki igrajo in s tem donirajo sredstva.«

Olimpijskim športom je iz naslova loterije letno namenjenih 316 milijonov evrov, še polovico tega zneska doda vlada. Športniki, ki sodijo v najvišji razred, prejemajo na leto dobrih 32.000 evrov neobdavčenega denarja. Če njihovi prihodki iz sponzorstva ali nagrad presežejo mejo 75.000 evrov, se ta dodatek sorazmerno manjša.

»Za razliko od konkurenčnih držav je naš sistem naravnan dolgoročno, osnova je osemletni plan in je strateško usmerjen v panoge, za katere ocenjujemo, da nam lahko prinesejo največ. Zato imamo športnike, ki se že štiri leta pripravljajo na igre v Tokiu 2020,« je skrivnost uspeha za Daily Telegraph pojasnil Simon Timson, ki ima v britanski vladi podobno funkcijo kot v Sloveniji direktor direktorata za šport.

Kljub tako načrtnemu delu, o kakršnem v Sloveniji ni ne duha ne sluha, bodo Britanci težko ponovili Rio. Japonska bo močnejši gostitelj, kot je bila Brazilija, Rusija bo verjetno nastopila z najboljšimi, tudi Kitajska in Avstralija bosta hrepeneli po izboljšanju dosežkov. England opozarja, da bo treba bolje plačevati trenerje, saj mnoge države že snubijo britanske strokovnjake.

Zgodba o uspehu ima eno napako. Mnogi politiki, ki so podprli »brexit«, se zdaj tolčejo po prsih in – neposrečeno – pravijo, da je Velika Britanija v Riu dokazala, da zmore sama.