VIDEO: Nezemljan iz Flachaua

Hermann Maier je bil v zimi 1998 na vrhuncu svojih sposobnosti. Na olimpijskih igrah v Naganu je bil favorit za tri zlate kolajne. Najprej je bil na sporedu smuk, v katerem je bil najmočnejši. Odločno se je pognal s štarta, potem pa ga je na levem zavoju vrglo v zrak.

To je bil grozljiv prizor. Avstrijec je iz metra v meter pridobival na višini in zdelo se je, da sploh nikoli ne bo padel na tla. Ko se je to vendarle zgodilo, ga je, preden se je ustavil, še več deset metrov grozljivo premetavalo. Tisto sploh ni bil padec, temveč bočni polet. Še na planiški velikanki je bilo redkokdaj na sporedu kaj tako strašnega in nadrealističnega. Samo Nezemljan lahko preživi kaj takšnega. Samo smučarski Marsovec si po takšni bitki za preživetje upa pomisliti na zlato kolajno. No, Maier na bolnišnico še pomislil ni. V naslednjih dneh je osvojil dve zlati kolajni – superveleslalomsko in slalomsko. Mednarodni olimpijski komite je njegovo zgodbo uporabil celo za televizijski oglas. Ob koncu sezone se je njegov nasmeh prvič zrcalil v velikem kristalnem globusu.

Vse skupaj je še bolj neverjetno, če pomislimo, da so Maierja pri petnajstih odslovili iz smučarske gimnazije v Schladmingu. Menda je bil telesno prešibak za vrhunskega smučarja. Ponižan se je vrnil v Flachau, kjer se je izučil za zidarja. Poleti je mešal malto, pozimi je turiste učil plužne zavoje. Za svoje veselje je tekmoval na regionalnih tekmovanjih avstrijskih zveznih dežel Solnograške in Tirolske. Zbiral je pokale, zmagoval v nizih, njegovi tekmeci so bili v primerjavi z njim le ubogi romarji, ampak gospodov iz avstrijske smučarske zveze še ni prepričal. K sreči so mu prireditelji tekme svetovnega pokala v njegovem domačem Flachauu namenili vlogo predtekmovalca. Ko so mu neuradno izmerili dvanajsti čas, se je birokratom končno posvetilo. Mesec dni pozneje si je prvič oblekel dres reprezentance, v kateri zaradi neverjetne konkurence ni prijateljstva, prijaznosti in tovarištva, temveč le tekmovalnost in boj za obstanek. V Hinterstoderju je na veleslalomu zasedel 26. mesto. Leto kasneje je v nemškem Garmisch-Partenkirchnu prvič stopil na najvišjo stopničko. Tam je postalo jasno, da je v vseh pogledih smučarski nadčlovek. Ko se je pojavil v štartni hišici, je njegov pogled izžareval nekaj živalskega, kot bi ga gnal prvinski nagon po zmagah. Iz fantiča, ki so ga zaradi šibkosti skorajda odpisali, je nastala gora najbolj kakovostnih mišic. Ko je dodal še eksplozijo, dinamiko, tehniko, drznost in neustrašnost, je nastala fantazija ...

Hermann Maier je bil človek z več smučarskimi življenji. Ko se je z motociklom vozil s treninga, ga je zbil neprevidni voznik. Le za milimeter je bil oddaljen od izgube noge. Olimpijske igre v Salt Lake Cityju, kjer bi moral braniti zlati kolajni, je gledal prek televizijskega zaslona. Moral bi biti glavni igralec, a so mu odvzeli tudi vlogo zadnjega statista. Bolečin, predvsem psihičnih, se na da opisati z besedami. Novo življenje se je zanj začelo januarja 2003 v Adelbodnu. Dva tedna pozneje je zmagal v Kitzbühlu, ki Avstrijcem pomeni približno toliko kot Angležem Wimbledon. To je bil eden najlepših prizorov v zgodovini alpskega smučanja. Ko so temu divjaku, surovežu, poosebljenju telesne moči po licih tekle solze, je sredi alpske zime postalo toplo ... Kljub težavam z operirano nogo, zaradi katerih so mu izdelali posebne smučarske čevlje, je bil naslednjo sezono spet v starih tirnicah. Najboljši v skupnem seštevku in nepremagljiv v superveleslalomu. Zgodba se je dotaknila celo Američanov. Sports Illustrated ga je na naslovnici razglasil za vrnitev leta. Ko ga vprašajo, če med smukom s Streiffa res gleda smrti naravnost v oči, se le nasmehne. Bila bi res neverjetna škoda, če bi ves zavaljen in tečen v tisti avstrijski vasi zlagal opeke ...