Vse bližje je legendam

Pau – Ni prav veliko kanuistov, ki so serijsko osvajali kolajne na 38 svetovnih prvenstvih v slalomu na divjih vodah. Med njimi prednjači Slovak Michal Martikan z nizom desetih odličij na tekmah posameznikov, sledijo mu Francoz Tony Estanguet s sedmimi ter Američana Jon Lugbill in David Hearn (po 6). V soboto se jim je približal Benjamin Savšek, ki je od leta 2013 osvojil že štiri svetovna odličja in končno proslavil prvo zlato.

Slalom ima v Sloveniji bogato zgodovino. Kaj vam pomeni, da ste prvi kanuist z zlato kolajno s SP?

Na ta podatek nisem niti pomislil, zato sem še toliko bolj ponosen na uspeh. Slutil sem, da bo nekoč prišel, a si nisem mislil, da ga bom dosegel v takšnem slogu ter s po dvema kazenskima sekundama v polfinalu in finalu. Dolgo sem se pripravljal na letošnje SP in se pred finalnim štartom temeljito osredotočil zgolj na svoje veslanje, pa vendar ne morem verjeti, da sem bil tako hiter. Lepo je biti svetovni prvak po dveh drugih mestih, zdaj imam zbirko najrazličnejših žlahtnih barv. Pauja se bom spominjal do konca življenja.

Ste si po dotiku desetih od skupno 23 vratic morda rekli, zdaj moram veslati še hitreje, da nadomestim izgubo?

Pomislil sem, da moram ohraniti mirno glavo. V preteklosti sem se večkrat prepričal, da se lahko prebijem visoko tudi s pribitkom, zato sem predvsem pazil, da ne bi izgubil ritma in linije veslanja, ki sem si jo v glavi začrtal pred nastopom. Nekako sem šel prek meja svojih običajnih zmožnosti, vse pa je prišlo kar samo iz mene.

Na uresničitev sanj ste morali po sanjskem nastopu še počakati, saj je bila na štartu še peterica najhitrejših iz polfinala. Kako ste zdržali do razpleta?

Nestrpno sem moral potrpeti do nastopa zadnjega kandidata, zato bi bilo verjetno bolje, če bi se v polfinalu bolj podvizal in bi ob prihodu v cilj vedel, kaj sem dosegel. Toda na koncu je bilo vse skupaj vseeno sladko.

Kako pojasnjujete, da bi bili brez pribitka kar za polčetrto sekund hitrejši od najbližjega zasledovalca?

Ne znam pojasniti, prav tako mi ni povsem jasno, zakaj nisem vedno tako uspešen. Včasih šele pri ogledu posnetka ugotovim, da sem kakšno kombinacijo vratic premagal hitreje od tekmecev. Tokrat mi je čoln »letel« od štarta do cilja.

Na SP je bil vaš sostanovalec Peter Kauzer. Ni veliko manjkalo, da bi tudi on osvojil naslov prvaka, a vašega uspeha se je veselil kot otrok.

Tudi jaz sem bil vesel njegovega brona, škoda je le naknadne kazni, zaradi katere je ostal brez zlata. Ko sem opazoval njegov petkov nastop, sem uvidel, da lahko tudi kanuisti zelo hitro premagamo vse pasti. Pri sebi sem sicer začutil dodaten pritisk, a zato sem še srečnejši, ker mi je tako kot Petru uspelo z izjemnim nastopom in dvema kazenskima sekundama.

Slednjič vas je nagradil s kopanjem po razglasitvi najboljših in prav nič se niste upirali.

Takšna je pač tradicija, da vržemo v vodo osvajalce kolajn. Samo da je zlato okrog vratu, vse drugo zdržim brez težav. Prijetno je, ko začutiš, da je tvoj uspeh razveselil tudi druge člane reprezentance, priznati pa moram, da se sam ne zavedam povsem, kaj sem dosegel. Vse bo verjetno prišlo za menoj šele po vrnitvi v Ljubljano.

Kaj vas čaka doma?

Družina je ostala v Ljubljani, zato verjamem, da me vsi nestrpno čakajo, da uspehu nazdravimo še skupaj s prijatelji. Nato pa dopust. Sezona je bila dolga, zato si bom privoščil mesec ali dva premora, ker ga preprosto potrebujem. Naslednja velika tekma bo EP v Pragi, do 1. junija bom imel dovolj časa za proslavljanje, počitek in vnovične priprave.

Vaš oče Matjaž je pogosto eden od sodnikov na tekmah, letos ga ni bilo v Pauju. Ste ga pogrešali?

Mogoče je bila to odločilna razlika (smeh). Šalim se, saj je vedno pošteno opravil svoje delo, toda meni se je običajno nekaj zalomilo po nenavadnih sodniških odločitvah.