Z loparjem tudi v Burkina Faso in na Haiti

Svetovna prvakinja v krosmintonu Jasmina Keber je nekoč, ko je še živela v Nemčiji, igrala tenis.
Objavljeno
21. maj 2016 23.35
Janez Porenta
Janez Porenta
Slovenci smo narod svetovnih prvakov. Da smo svetovni prvaki v nevoščljivosti in zavisti, se bo takoj našel kakšen zlobni glas. Predvsem pa smo svetovni prvaki po športnih svetovnih prvakih na število prebivalcev. Ena izmed njih je tudi Jasmina Keber, najboljša na zemeljski obli v krosmintonu.

Najprej razlaga za neuke: krosminton se je do lani imenoval speed badminton in je nekakšen hibrid tenisa, badmintona in skvoša. Dva igralca stojita vsak v svojem kvadratu, 5,5 x 5,5 metra velikem, med njima je 12,8 metra razdalje, vmes ni mreže. Na otroških igriščih so tudi razmerja otroška. Žogica, podobna kot pri badmintonu, le težja in hitrejša, doseže tudi hitrost do 300 km/h in mora švigati med kvadratoma. Točko dobiš, ko tekmec stori napako, lahko pa tudi z neubranljivim servisom ali udarcem v polje. Dva dobljena niza do 16. točke, servis izmenjaje na vsake tri točke, če začetni udarec zgrešiš, gre točka nasprotniku. V tretjem nizu, če se ta doseže, nasprotnika menjata strani na vsakih šest točk, kar je pomembno predvsem v igri na prostem ob spremenljivih vremenskih razmerah. Imaš glavnega sodnika in linijske sodnike, žal še ni elektronskih merjenj, ki bi prišla prav, saj pri tako hitri žogici včasih težko presodiš, ali je padla v avt ali ne.

Jasmino je v krosminton vrglo naključno. Je hči slovenskih izseljencev, rojena v Nemčiji, kjer je preživela tudi otroštvo. (»Saj se mi sliši, kajne,« se namuzne.) Tam je trenirala in tekmovala v tenisu. Do 15. leta. Nato ji je umrl oče in z mamo sta hitro pospravili kovčke ter se vrnili v domovino. »Slovenščine tedaj skoraj nisem govorila. Prišla sem naravnost v srednjo šolo, v drugo ocenjevalno obdobje, nič mi ni bilo jasno, povedala sem, da sem Jasmina, drugega skoraj ne. Bilo je težko, dobesedno sem si prevajala zapiske. A sem kljub temu končala srednjo turistično šolo in nato fakulteto za šport kot trenerka tenisa, zdaj pa delam še bolonjski magisterij iz menedžmenta v športu na ekonomski fakulteti,« strne svojo življenjsko zgodbo. Okej, krosminton? »Tu v Radečah sem našla nekaj teniških igralcev moje ravni in smo igrali. Potem pa so prav oni pripeljali krosminton v to okolje in me zvabili vanj. Ko sem bila absolventka, sem se odločila poizkusiti. Zakaj ne, igra z loparji je vedno dobra. In me je posrkalo noter,« pojasni 27-letna sogovornica.

Na plaži in snegu

Danes je trenerka tenisa in krosmintona ter vrhunska krosmintonistka. Leto dni po tem, ko se je ta zgodba začela, je bila že svetovna podprvakinja (2011), dve leti pozneje je izpolnila cilj in na SP opravila z vso konkurenco. »Pozna se, da sem se prej ukvarjala s tenisom, tehnika je podobna, seveda pa moraš malo prilagajati. Gibanje in osnovni položaj sem že imela usvojena. Seveda pa rekreativno odigram tudi še kako partijo tenisa, ker v njem uživam,« poudari Jasmina, ki si je tudi življenjskega sopotnika našla v svojem športu: Matjaž Šušteršič je igralec in predsednik zveze, skupaj igrata tudi v dvojicah. »Ogromno potujeva. Dvakrat na leto si vzameva oddih in greva. Matjaž je bil že v 100 državah. Nisva tipična turista, potujeva z nahrbtniki in v netipične države, nazadnje sva bila v Dominikanski republiki in na Haitiju. Na Madagaskarju sva bila, v Nigru, Burkina Fasu. Ko se vrnem domov, se vselej zavem, kako dobro mi živimo in kako lepo nam gre. Vedno pa vzameva s seboj loparje in igrava, kjer imava možnost. To je prednost krosmintona, igraš ga lahko povsod, tudi na travi, celo na snegu, denimo v Oberstdorfu. Tudi na plaži na Madagaskarju sva igrala pa na Sejšelih. Lopar je del osnovne opreme, ki ne sme manjkati,« našteva Radečanka z nalezljivim nasmehom.

Je perfekcionistka, vedno najde nove cilje, ki jo ženejo naprej. »Zadnji dve leti sem vsako sezono vpisala le po en poraz, cilj mi je torej končati sezono nepremagana, pa tudi zmagati vseh pet turnirjev svetovne serije.« Porazi je ne potolčejo, ravno nasprotno. »Poraz je sestavni del športa. Vsak ti da nekaj novih izkušenj, iz vsakega poskušam izvleči najboljše, analizirati, kje je bila težava.« Klasičnega trenerja nima, ima pa sparing partnerja, nekdanjega badmintonista Sama Lipuščka. »Veliko se pogovarjava o tehniki, taktiki, kaj bi bilo učinkoviteje. Samo je precej boljši od mene in lahko dobro trenirava,« se nasmehne. Dovolj ima še manevrskega prostora, »lufta«, kot pravi sama: »Sploh pri servisu in smashu.« In, ja, psiha je tudi v krosmintonu postavljena na piedestal. »Zgodilo se mi je lani v drugem nizu finala SP, ko je tekmica že vodila z 8:1. Moraš biti močan, da se ne vdaš, reči si moraš: ona potrebuje še osem točk, da osvoji niz, jaz pa še sedem, da jo ulovim. Spomnim se tudi finala SP leta 2013. Pihalo je in se pripravljalo na dež, nasprotnica je imela zaključno žogo, jaz pa tega sploh nisem vedela, tako sem bila osredotočena. Če bi vedela, verjetno ne bi udarila na vso moč in dosegla winnerja.«

Zlomljen nos

Mala šola krosmintona. Oprema? »Loparji so 150-gramski, lažji od teniških, in bolj podolgovati, kot tisti za skvoš. Obstaja pa tudi lopar bolj teniške oblike, oba sta dovoljena.« Cena? »Potrebuješ športne copate, lopar, ki je cenejši kot teniški, nanese tja do 120 evrov. Turnirji seveda stanejo, a skozi poskušamo priti čim ceneje, sploh pri prevozih. Imam nemškega sponzorja, proizvajalca opreme, drugo gre iz mojega žepa, klub pokrije startnine.« Poškodbe? »Pri tenisu sem si ogromnokrat zvila gleženj, tukaj je tega manj, ker je manj drsenja. Tipičnih poškodb ni, sile so precej manjše kot pri tenisu, torej teniški komolec ne pride v poštev. Edino trda podlaga je malo manj hvaležna za sklepe.« Prehrana? »Seveda pazim, da, denimo, po treningu ne jem testenin. Sladkorju se izogibam, le med tekom pride prav za dvig energije.« Študij? »Imam srečo, da ga opravljam izredno. Vse se da dogovoriti. Dopoldne bolj namenim študiju, popoldne treningom.« Vrline vrhunskega krosmintonista? »Hitrost, psihična trdnost, prilagodljivost. Če igraš zunaj, moraš znati zaznati, kam bo veter pihnil, koristno je tudi, če znaš predvideti tekmeca.«

Čez deset let se Jasmina Keber, ki je vzornika našla v Rogerju Federerju »zaradi sloga igranja, obnašanja, odnosa na igrišču«, še vidi v krosmintonu. »Kot veteranka in trenerka, saj v tem preprosto uživam.« Za prihodnost panoge se ni bati, v lokalnem okolju je že poskrbela za prepoznavnost, naslednji cilj je globalizacija. In ko je bilo enournega prijetnega kramljanja konec, je, za »žmoht«, navrgla še anekdoto iz študentskih let: »Na faksu smo se učili taktike pri tenisu in smo tudi igrali med seboj. Dobila sem eno krajšo žogico, jo lepo napadla in se želela takoj vrniti nazaj, pri tem pa sem si z loparjem zlomila nos.« Profesor, vsega hudega vajen, je tedaj rekel, da česa takega še ni doživel ...